Prva postna pridiga: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8)

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Vemo, da imata 'čisto' in 'čistost' v Svetem pismu, kakor tudi v splošni govorici, širok spekter pomenov. Evangelij vztraja pri dveh posebnih področjih, to je iskrenost namenov in čistost obnašanja. Čistosti namenov je nasprotna hinavščina, čistosti obnašanja pa zloraba spolnosti.

Na moralnem področju se z besedo 'čistost' običajno označuje določeno obnašanje na področju spolnosti, v katerega je vtisnjeno spoštovanje Stvarnikove volje in spolnosti pripadajoči namen. Ne moremo drugače vstopiti v stik z Bogom, ki je duh, kakor s svojim duhom. Toda nered, oziroma še slabše iztirjenost na tem področju, ima učinek, ki ga opažajo vsi, da zatemni razum, kot stopala, ko hodijo po mlaki, vzdigujejo blato in skalijo vso vodo. Bog je luč in takšna oseba »sovraži luč«.

Greh nečistosti ne da videti Božjega obličja, ali če ga že, ga čisto iznakazi. Ne kaže ga kot prijatelja, zaveznika in očeta, ampak kot nasprotnika in sovražnika. Mesen človek je poln poželenj, želi si blaga drugih, žene drugih. V takem stanju je zanj Bog tisti, ki mu zapira pot njegovim zlim željam, s tistim odločnim »Ti moraš!«, »Ti ne smeš!« Greh namreč prebudi v srcu človeka to tiho zamero proti Bogu do takšne mere, da če bi bilo odvisno od njega, bi hotel, da Bog ne bi več obstajal.

Ob tej priložnosti pa bi bolj kot pri čistosti obnašanja hotel vztrajati pri drugem pomenu izraza »čisti v srcu«, to je o prakticiranju čistosti oziroma iskrenosti namenov nasprotni nečednosti hinavščine. V tem smislu nas v to usmerja liturgični čas, ki ga živimo. S pepelnično sredo smo začeli postni čas, ko smo ponovno prisluhnili Jezusovim močnim opominom: »Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci… In kadar molite, ne bodite kakor hinavci… Kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci« (Mt 6,1-18).

Hinavščina

Presenetljivo je, kako je greh hinavščine, ki ga je Jezus v evangelijih najbolj razgaljal, tako malo prisoten v naših rednih spraševanjih vesti. Ker nisem našel v nobenem od njih vprašanja: »Sem bil hinavski?«, sem si ga sam dodal zase in redkokdaj sem šel na naslednje vprašanje »nepoškodovan«. Največje dejanje hinavščine je namreč skrivanje lastne hinavščine. Torej skrivati jo pred sabo in pred drugimi, ker jo je pred Bogom nemogoče. Hinavščina je namreč v veliki meri premagana takrat, ko je priznana. In to je to, kar si bomo zastavili v tej meditaciji in sicer, da bi prepoznali hinavski del, bolj ali manj zavesten, ki je v naših dejanjih.

Resnično in namišljeno človekovo življenje

Človek, kot je napisal Paskal ima dve življenji. Eno je tisto resnično življenje, drugo pa je tisto namišljeno, ki živi v mnenju o sebi ali drugih. Brez počitka delamo na tem, da bi olepšali in ohranili tisto namišljeno in pri tem zanemarjamo tisto resnično. Če imamo kakšno krepost ali zaslugo, se hitro potrudimo, da se razve na takšen ali drugačen način in da tako povečamo s to krepostjo ali zaslugo naše namišljeno bivanje. Pri tem smo celo pripravljeni biti manj mi, da bi kaj dodali k temu, včasih celo vse do tega, da smo podli, da bi le se zdeli krepostni in bi dali življenje, samo da bi ljudje govorili o tem.