Postne duhovne vaje: Sezimo si v roke

Andreja Červek – Vatikan

Sezimo si v roke je bil naslov meditacije, ki jo je voditelj duhovnih vaj imel v sredo popoldne, ko je govoril o smislu resničnega sprejemanja, ki mora izhajati iz pristnega bratstva tako v mestu kakor v Cerkvi.

Sprejemanje in bratstvo

Politika je namenjena miru, če se izraža v priznavanju različnih karizem in sposobnosti vsake osebe, je dejal Maria Gianni in navedel papeževe besede: »Ko je izvajanje politične oblasti usmerjeno zgolj v varovanje interesov nekaterih privilegiranih posameznikov, je prihodnost že določena in mladi lahko doživljajo nezaupanje, saj so obsojeni na obstoj na obrobju družbe.« Izpostavil je podobo stegnjene roke kot orodja dialoga ter se tako navezal na poezijo Maria Luzija Zato smo tukaj: »Sezimo si v roke, na pobočju bratstva, v znamenju sv. Miniata.«

»Cerkev, mesto, je lahko izkušnja resničnega sprejemanja, če živi predvsem v pristni intimnosti bratstva. In poslušamo o temi bratstva, o temi rok, ki se srečujejo, da bi postale orodje dialoga, da bi dajale in prejemale, večale čut pripadnosti, ki nikogar ne izključuje, predvsem ne novih generacij, da bi tudi zanje bila možnost uresničitve. Zato moramo govoriti o odločilni življenjski izkušnji Cerkve, odločilni v moji ubogi izkušnji Cerkve, ki je skupnostno življenje, je skupnost.«

Skupnost in občestvo

Beseda »skupnost« nas neposredno usmerja k »težkim situacijam današnjega časa«. Pomembno je deliti vrednote, perspektive, pravice in dolžnosti, pri čemer se vsak posameznik zamišlja znotraj skupne prihodnosti, ki se gradi skupaj. Ko govorimo o pričevanju, ki radikalno črpa navdih iz Jezusovega evangelija, iz srca sveta, iz srca mesta, po vrsti velikonočnih znamenj, pogledov in dejanj, je z vso resnostjo treba upoštevati besedo »skupnost«. Ter se skupaj zaustaviti pri vlogi in poslanstvu Cerkve, kar zadeva možnost njenega prispevanja k izgrajevanju pristnega in trdnega bratstva, ki se navdihuje pri močni in trajni ljubezni, kakor je tista, ki nas jo je učil Jezus.

Bernardo Francesco Maria Gianni je spomnil, da Bog ne želi posvetiti in rešiti ljudi posamezno, ampak hoče oblikovati ljudstvo, ki ga bo priznalo v skladu z resnico in mu služilo v svetosti. Na ta način je mogoče dokončno odstraniti vsakršno upogibanje vase in individualistično skušnjavo ter v ospredje postaviti »življenje v skupnosti in občestvu«, odpreti svoja srca za edinost in slogo.

Vrnitev h Gospodu

Skrivnost postnega časa je »vrnitev h Gospodu«, je »ponovno najdeno občestvo z Njim po preveliki razkropljenosti«. Zares velikonočno obzorje za postno spreobrnjenje ne more biti drugega kot podoba prve apostolske skupnosti in tudi izkušnja popolne delitve s Kristusom, ki so jo živeli dvanajsteri. In to velja za vsako versko skupnost, za vsako cerkveno celico in za samo rimsko kurijo, ki je poklicana biti vrsta bratskega življenja ob papeževem liku in nauku ter v zvestobi in lojalnosti.

»Vsaka misijonarskost, ki bi hotela zanemariti ta skupnostni in bratski značaj, ki ga nalaga samo trinitarično občestvo, je neobhodno poslanstvo, obsojeno na propad in neuspeh, saj zanika svojo najglobljo identiteto. Sv. Janez Pavel II. nas spominja, kako ta udeležba pri trinitaričnem občestvu lahko spremeni človeške odnose, s tem ko oblikuje nov tip solidarnosti in ljudi usmeri k lepoti bratskega občestva in k potem, ki konkretno vodijo proti njemu.«

Moč evharistije

Bratsko življenje ne sme biti orodje, ampak je dar, skrivnost, mistična izkušnja navzočnosti vstalega Gospoda med nami, in sicer po ljubezni, ki se hrani z Božjo besedo in evharistijo, ki se očiščuje z zakramentom sprave in ki se podpira s prošnjo po enosti, kar je poseben dar Duha tistim, ki pokorno poslušajo evangelij.

Voditelj postnih duhovnih vaj je torej povabil k pristopanju k evharistiji z zavestjo o njeni neodstranljivi moči združevanja: po njenem skrivnostnem načinu stvarnega kontakta, stvarnega občestva med nami in Gospodom Jezusom, po njeni duhovni moči, ki iz nas naredi eno samo telo v Gospodu, da bi bili deležni enega telesa in enega keliha; združeni s Kristusom v eno samo telo prinašamo v veselju sadove večnega življenja za zveličanje sveta. »Na ta način se v nas prebuja zavedanje čudovitega daru, da smo po milosti in skrivnosti in brez vsake zasluge soudeleženi v občestvu, ki ga želimo sprejeti in varovati s srcem, očiščenim s kesanjem.«

Bližina ubogim

Obstaja želja po bližini med razdelitvijo istega kruha in meščansko slogo, med prednostjo, ki se jo dodeli revežem, in pravičnostjo, ki se jo zahteva za izključene v vsakem mestu. Ta bližnjost ima obraz in meso Kristusovega obubožanja, kajti bogoslužje kristjanov je bogoslužje ubogih, je bogoslužje, ki izraža etiko darovanja – darovano telo, etiko razdeljevanja – en kruh za mnoge, etiko solidarnosti in ljubezni – nabirka za revne, kjer ima revež veliki 'r' – je Jezus.

»S tega vidika zares nehamo gledati na svet kakor knezi, z zaničljivim pogledom na druge, ampak kakor na moške in ženske, ki so del ljudstva. Papež Frančišek pravi: to ni ne mnenje nekega papeža ne ena od pastoralnih možnosti. To so kazalci jasne, neposredne in očitne Božje besede. Živimo jih brez pripomb. Na ta način bomo izkusili misijonarsko veselje ob skupnem življenju, življenju z ljudstvom, ki je zvesto Bogu, ko si bomo prizadevali prižgati ogenj v srcu sveta.«

Prižgati ogenj v srcu sveta, ker smo luč, ki je poslana in dana od Gospoda. »Vsakemu moškemu in ženski, ki so ga pogoltnile sence greha, obupa, razočaranja, osamljenosti, z lučjo povrniti lepoto krščanske poklicanosti, zbornosti preoblikovanja, ki odkupuje naše življenje in ga postavlja v to visoko dihanje lepote in veselja, za katerega velikokrat prosimo kot prelepe sadove, ki jih Gospod v izobilju podarja v naša srca in življenja.«

Seči si v roke

Kot je sklenil opat Bernardo Francesco Maria Gianni, gre za povabilo, da pogumno živimo in delujemo, predvsem v mestih, kjer smo pogosto prisiljeni srečevati osebe, ki želijo nehati živeti, ki se zadovoljijo z golim preživetjem, ki zavračajo delovati več kot je treba, toliko da grejo dalje, a nič več. »Vsako mesto ima v sebi poklicanost in skrivnost.« Pri čemer je opat pozval k varovanju tega skupnega doma, kajti tudi danes velja vabilo meščanom, naj si sežejo v roke. »In pri tem 'seganju v roke' moramo mi v Cerkvi biti navdih, pričevalci, brez nedoslednosti, brez strahu, brez obžalovanja, v poslušanju evangelija, kajti mesto je naseljeno tudi z mnogimi ločitvami.« Zamišljati se kot skupnost je zagotovo izziv, a je prav tako čudovito upanje.