Postne duhovne vaje: Se spomnite? Povrniti preteklost, sedanjost in prihodnost

Andreja Červek – Vatikan

Vodilna nit meditacije, ki so ji v torek popoldne prisluhnili papež Frančišek in ostali udeleženci postnih duhovnih vaj v Ariccii, je bilo vprašanje Se spomnite? Opat Bernardo Francesco Maria Gianni iz benediktinskega samostana Sv. Miniata v Firencah je zbrane povabil, naj na življenje ne gledajo kot na »izraz samih sebe, ampak kot na pričevanje, ki je v službi Božje besede«.

Napor spominjanja

Francoski sociolog Marc Augé zatrjuje, da danes po svetu divja »ideologija sedanjega«. Sedanjost ni več izid počasnega razvoja preteklosti, ne dopušča več zaznavanja osnutka prihodnosti. Sedanjost je hegemonična: »spomin in upanje sta dejansko izčrpana iz sedanjosti«. Marc Augé govori o dejanski »diktaturi negotove sedanjosti«, ki je »prava patologija sodobnega človeka«, zdrobljenega pod tehnološkim in dominantnim pragmatizmom. V tej hegemoniji sedanjosti »se je težko spominjati«, pretekle dogodke ohranjati v srcu, ki s tem postne pozorno in hvaležno. Napor spomina je napor vztrajanja, je napor vztrajanja v času, v zgodovini.

Povrniti preteklost, sedanjost in prihodnost

Spomin nam v ospredje postavi »množico pričevalcev«. Med temi so nekatere osebe, ki so na poseben način zaznamovale rast naše »verne radosti«.

»Cerkev in v mojem primeru samostan, ki mu pripadam, sta za mesto kraja, v katerima zaznavamo možnost, da predvsem za mlade generacije povrnemo preteklost, sedanjost in prihodnost, z novimi obzorji upanja. Naše cerkve znajo biti prostori, kjer tisti, ki vstopi, začuti bližino, vitalnost živosti življenja, ki je ukoreninjeno v spominu velike noči Gospoda Jezusa.«

Ključno vprašanje je: Ali zaznajo, predvsem mladi, v našem cerkvenem pričevanju zanesljiv spomin, ki navdihuje prihodnost, prav tako zanesljivo?

Lepota spomina

Pot, na katero se je treba podati, je pot, ki kaže lepoto spomina. Kot je nadaljeval Bernardo Francesco Maria Gianni: »Ko premagamo pesimizem in se usmerimo proti upanju, skupaj iščemo nove poti zvestobe Gospodu, obogateni z limfo, ki prihaja iz tradicije, a brez strahu. Kakor je govoril sv. Janez Pavel II., moramo ljudem pokazati lepoto spomina, moč, ki k nam prihaja od Svetega Duha in iz nas dela pričevalce, saj smo sinovi pričevalcev; ljudem moramo dati okušati izjemne stvari, ki jih je Duh raztrosil v zgodovini.«

Kako zelo pomembno je, da mladi v cerkvenih skupnostih čutijo tradicijo, ki jih uvaja v življenje prelepih perspektiv, kjer niso več sami.

Čas je Bog

Voditelj duhovnih vaj je izpostavil, da »nas tradicija postavlja v nepretrganost s preteklostjo«, »eshatološko pričakovanje nas odpira za prihodnost«. Vsaka cerkev se mora boriti proti skušnjavi, da bi absolutizirala to, kar dela in tako praznovala samo sebe ali pa se prepustila žalosti, je poudarjal Janez Pavel II. Čas je od Boga in vse, kar se uresničuje, se ne istoveti s polnostjo kraljestva, ki je vedno zastonjski dar. S tega zornega kota torej odmeva spoznanje, da je ravno to »smisel velike vere, ponovno najdene vere«.

»S čolnom odriniti na globoko, na povabilo Gospoda Jezusa, brez strahu, da bi ostali zasidrani na obali, in obenem brez strahu pred tisto odprto prihodnostjo, proti kateri nas potiska veter Duha, s pogledom, ki nas mora ločiti od vsakega samopraznovanja.«

Edini dogodek je Gospodova velika noč

Karkoli se zgodi je danes že dogodek. A na ta način se izpred oči izgubi, kaj je resnični Dogodek, je izpostavil Bernardo Francesco Maria Gianni.

»Vrnitev k pomembni izkušnji tradicije, poživljene z živim in ustvarjalnim spominom, in predvsem vrnitev k tisti močni izkušnji, ki se ji ne moremo odpovedati, saj je izvir in vrh našega življenja – to je liturgija in na poseben način evharistija, bi nas morala opozarjati pred to čezmerno uporabi besede 'dogodek', kajti za nas je edini dogodek velika noč Gospoda Jezusa.«

Najti zavezo s sedanjostjo

Benediktinski opat Bernando Gianni je meditacijo o spominu sklenil z željo, ki je izzvenela v molitev: »Naj to naše vsakodnevno urjenje v spominu, s pomočjo poslušanja Božje besede, bogoslužnega obhajanja, liturgične molitve, naredi iz vsega našega življenja officium laudis, da bo tako naše pričevanje zares poročilo moškega in žensko našega časa v ponovno najdeno zavezo s sedanjostjo, ki nam jo Bog poklanja in tako vodi celotno človeštvo brez strahu, brez nostalgije in brez omahovanja proti tisti prihodnosti, ki jo Gospod pripravlja za nas.«