Postne duhovne vaje. Bernardo Francesco Maria Gianni: Zreti v Gospoda in gledati mesto

Andreja Červek – Vatikan

Meditacije, ki jih je Bernardo Francesco Maria Gianni pripravil za postne duhovne vaje – potekale bodo od 10. do 15. marca v Aricci – črpajo navdih iz Luzijeve pesmi Zato smo tukaj iz leta 1997. Kot je zatrdil za Radio Vatikan, gre za pripomoček, da se premisli Cerkev in civilno družbo v neprestanem prizadevanju za vključevanje.

Bernardo Francesco Maria Gianni se je na prošnjo za vodenje duhovnih vaj odzval z bojazljivostjo, predvsem pa z zavedanjem svoje neprimernosti, kar je papež med telefonskim pogovorom označil kot »odličen uvod za dober potek duhovnih vaj«. »Nisem mogel drugega, kakor potrditi svojo razpoložljivost, zagotovo veselo, a predvsem hvaležno,« je dejal.

Na vprašanje, zakaj je kot vodilno nit meditacij izbral poezijo Maria Luzija, je odgovoril: »Predvsem zato, ker je tema, ki sem jo izbral, zares najbolje ustrezala mojemu in našemu življenju menihov, ki živijo v samostanu in so usmerjeni proti Gospodu, a je pred njihovimi očmi stalno navzoče tudi mesto. Mislil sem si, da bi lahko bilo koristno meniško brati napetost med našim srcem, ukoreninjenim v Gospodu, skrivnosti, liturgiji, bratskem življenju, delu, značilnostih benediktinske izkušnje ter pogledom, ki je usmerjen v mesto. In ker je papež Frančišek zapisal lepe misli o iskanju Boga v lastnem mestu, sem mislil, da bi to lahko bila stična tema med legitimnimi pričakovanji papeža in njegovih sodelavcev, ki niso menihi, ter resnico mojega in našega življenja kot meniške skupnosti.« Za poezijo Maria Luzija je značilno, da zna na bistven način povedati, kaj je napetost med spominom in upanjem, med bratstvom in trajanjem sedanjosti, med določeno vdajo, ki jo pesnik izenači s skoraj ugaslim pepelom, in z možnostjo, da se pod njim najdeta ogenj in žerjavica, s katerima se lahko zaneti novo ljubezen in nove želje v življenju ljudi in državljanov.

Bernardo Francesco Maria Gianni je povedal, da je za Cerkev vedno pomembno, da se čuti »vžgana z ognjem Svetega Duha«. Nauk papeža Frančiška je izredno jasen, ko izpostavlja »zdrav nemir«, ki je potreben za neprestan izhod iz nas samih in za iskanje vseh tistih oseb, ki jih svet parkira v bivanjske situacije oddaljevanja in pozabe, da bi jih ponovno vrnili v razsežnost »gorečega življenje«. »Ravno zato sem sprejel to papeževo provokacijo, da se duhovno izkušnjo nagne kot perspektivo pogleda luči, ljubezni proti stvarnosti, ki nas obdaja,« je dejal Bernardo Francesco Maria Gianni in spomnil na stavek »Ubi amor, ibi oculos« – kjer je ljubezen, tam je pogled, v evangeljskem pristopu, s katerim Jezus gleda mesto, srečuje ljudi in tako obišče njihovo srce. »To je perspektiva, ki je vključujoča, odnosna in vodi v podelitev semen upanja za boljši svet v sedanjosti, ki jo živimo.«

V eni od meditacij bo v ospredju tudi Giorgio La Pira (1904–1977), pomemben italijanski politik in firenški župan, da bi se tako nakazal odnos med Cerkvijo in politiko ter se ponudil nov način oblikovanja državljanske zavesti. Bernardo Francesco Maria Gianni je dejal: »Govoriti o mestu v resnici pomeni govoriti o 'civitas'. In govoriti o 'civitas' pomeni govoriti o polis, ki se dejansko meri z nemirom, strastjo, tudi z nujno zastonjskostjo, z vrednotami, ki jih evangelij ponuja vsakemu, verniku in neverniku, ki postavi v središče temeljne tematike, kot so skupno dobro, mir, pravičnost, sprejemanje, integracija, pozornost do najšibkejših, posledično pa tudi nujne odločitve – administrativne, politične, kulturne.«

O poeziji kot izhodišču za zbranost in molitev, o odnosu med kulturo in duhovnostjo, poetično besedo in svetopisemsko besedo, je Bernardo Francesco Maria Gianni povedal: »Verjamem, da je onkraj vsake retorike potrebna lepota. Kar velikokrat pravi tudi papež. Lepota, ki ni estetika, h kateri se zatečemo pred razmišljanjem, bolečino, ampak je lepota kot možnost povrnitve visoke vrednosti našega življenja in našega sobivanja. Kultura in lepota kot težnja po novi vzgoji za življenje, ki jo je Cerkev vedno spodbujala skozi stoletja meniškega življenja in izkušnje.« Kakor je dejal Benedikt XVI., ne gre za ustvarjanje novih kulturnih oblik, ampak za prepoznavanje, kako Bog, ki se je učlovečil v naši zgodovini, postaja beseda, lepota, pesem. »Človeško stanje, ki v svobodi in tudi v pesniški in umetnostni ustvarjalnosti odkrije podobnost tisti podobi, ki jo je Bog imel pred očmi, ko je mislil in ustvaril človeka. Gre za povrnitev naše najbolj zdrave in najresničnejše poklicanosti.«