Duhovne vaje v Ariccii: Sanjati drugačen svet. Če sanje ugasnejo, sanjati ponovno

Andreja Červek – Vatikan

Voditelj duhovnih vaj opat Berdnardo Gianni je včerajšnjo meditacijo začel z odlomkom iz Visoke pesmi: »Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svoj laket! Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast! Njene strele so ognjene strele, Gospodov plamen« (Vp 8,6).

Preveč pepela pokriva žerjavico

»Tukaj smo, da s svojim dihom poživimo žerjavico, žerjavico tega ognja ljubezni,« je dejal in pripomnil, da besede zaročencev niso neumestne, če zares govorimo o mestu, ki se spušča z nebes in je kot zaročenka, ki se jo čaka in po kateri se hrepeni.

»Ko tako motrimo mesto, se z Mariem Luzijem zavemo, da preveč pepela duši plamen in zakriva žerjavico, ki jo z dihom Svetega Duha, ki biva v nas, želimo končno razvneti, da bo tako ljubezen – polna, resnična, vsa ljubezen – naredila iz mest kraje goreče ljubezni, miru in pravičnosti. O tem nam poje Mario Luzi. Mesto, ki ga je sanjal Giorgio La Pira, je mesto, ki poživi ogenj, da bi se človeštvo z novim upanjem vrnilo h kontemplaciji mesta ter v njem prepoznalo kraj, kjer hodi Gospod, kraj, ki je obiskan in ga Gospod obiskuje.«

Oživiti plamen Božje karizme

Opat Bernardo Francesco Maria Gianni, ki pripada benediktinski veji olivetancev, je zbrane na duhovnih vajah spomnil, da je ogenj Jezusove ljubezni zaupan tudi pričevanju, varovanju in gorečnosti vsakega med njimi. Ta postni čas je primerna priložnost za oživitev ognja, ki zaradi vdaje ali navade nekoliko manj žari, morda zaradi mlačnosti, ki se jo graja na pomembnih straneh knjige Razodetja.

»Gre za ogenj, ki ponovno postane živi plamen in možnost, da lahko v svoji notranjosti doživimo veliko noč, zaradi katere lahko naša poklicanost in prejeti darovi navsezadnje le najdejo vso potrebno gorečnost. Res je, da Pismo Rimljanom (Rim 11,20) spominja: darovi in klic Boga so nepreklicni. A kako lahko sploh mislimo, da ne bi storili ničesar za goreče iskanje tistega potrebnega goriva, ki je nujno za ohranjanje prižganega, gorečega in naraščajočega plamena poklicanosti, ki smo jo prejeli?«

Misel, da ne potrebujemo ničesar

Varovati se je treba pred domišljavostjo, da ničesar ne potrebujemo, zaradi katere nam ni mar in ne skrbimo za ta neizmeren Gospodov dar. Pomembni so torej molitev, poslušanje Božje besede, hranjenje s sveto in božjo evharistijo, življenje radikalnega bratstva, ki izvira iz poslušanja Božje besede in oblikovanja po evharistični logiki, po kateri božje življenje napreduje v nas. Napreduje z močjo Svetega Duha.

»Dih, ki je moč Svetega Duha, ki si blagovoli iti skozi nas, ki si blagovoli spreminjati naše slabosti, naše krhkosti, ter jih narediti zmožne, da ponovno prebudijo tisti plamen gorečih želja. A obstaja temeljna premisa: moramo se oddaljiti od mišljenja, da ne potrebujemo ničesar.«

Notranja simfonija

Giorgio La Pira, ki je kot firenški župan v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja globoko zaznamoval politično in družbeno stvarnost takratnih Firenc, izpostavlja, da se človek lahko rodi, ko je star. To se zgodi, ko »čutimo potrebo po potrebi in željo po želji«.

»Gre za to, da ponovno odkrijemo, kako je naša notranjost v simfoniji, ima polifonijo v duhu, ki je mnogo bogatejša in bolj artikulirana od tiste, ki nam jo ponuja mehanični čas naših ur. Sveti Pavel v Drugem pismu Korinčanom uporabi besede, ki vsebujejo izjemno moč in veliko duhovno in antropološko resnico: Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja.«

Človeškemu stanju vrniti dostojanstvo

Ni se torej treba vdati pred pepelom, ki je zunaj in znotraj nas. Ta druga stvaritev se namreč lahko uresniči v vsakem človeku, preko vsake besede, preko vsakega dogodka. Kot je dejal Bernardo Francesco Maria Gianni:

»Gre za perspektivo, za katero se mi zdi, da človeškemu stanju vrača dostojanstvo – ne zaradi nekega banalnega zadovoljstva sredi grešne avtoreferenčnosti, ampak, nasprotno, da bi se človeka potisnilo v nemir, ki ga proizvaja velika noč vsepovsod in v vsakem primeru; perspektiva, ki smo jo izbrali za kontemplacijo v prostoru mestnega sobivanja, kajti opažamo, da se je ravno tukaj ugnezdila skušnjava, da bi se prepoznavali zgolj kot ugasel pepel, rezultat izgorelosti, zaradi katere so naglo zgorela upanja in sanje, in to predvsem pri novih generacijah.«

In ravno zato je po opatovih besedah pomembno, da se ne sledi naglim rezultatom, ki proizvajajo lahko, hitro in muhasto politično rento, temveč je treba slediti dejanjem, ki v družbi ustvarjajo nove dinamizme, zmožne zagotoviti polni razmah človeka.

Začetni znova. Sanjati ponovno

Življenje je seveda »navada, kakor zgradba, kakor ura«. A vedno obstaja trenutek odločitve. In to je moč začetka, moč novosti, ki izvira iz duha, iz srca. V odločitvi dobi človekova svoboda bistvo, substanco. Človek bi se moral oblikovati po Kristusovem zgledu, namesto da posluša razočarane in nesrečne osebe; tistega, ki priporoča, naj ne gojimo upanja v življenje; tistega, ki ugaša vsako navdušenje, ko pravi, da nič ni vredno žrtvovanja celotnega življenja.

»Ne poslušajmo 'ostarelih' src, ki dušijo mladostniško evforijo. Pojdimo k starim, ki imajo oči, v katerih sije upanje. Gojimo zdrave utopije. Bog želi, da smo zmožni sanjati kakor On in z Njim, medtem ko hodimo zelo pozorni na realnost. Sanje, ogenj, plamen. Sanjati drugačen svet. In če sanje ugasnejo, ponovno jih sanjati, pri tem pa z upanjem zajemati iz izvornega spomina, iz tiste žerjavice, ki je – morda po ne ravno dobrem življenju – skrita pod pepelom prvega srečanja z Jezusom.«