Andrea Tornielli: Pij XII., »most« med dvema dobama
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V uvodu zapiše, da je določena publicistika papeža Pija XII. prikazovala kot zadnjega predstavnika Cerkve, zasidrane v preteklosti in poudarjala le diskontinuiteto z njegovim svetim naslednikom. Kljub temu pa je Pij XII. po Torniellijevem mnenju osebnost, ki jo je potrebno še bolj temeljito preučiti, kar bo lažje po odprtju vatikanskih arhivov, ki so povezani z njegovim pontifikatom. Gre za papeža, ki je od blizu poznal temne strani 20. stoletja, saj je imel tudi sam kot nuncij izkušnjo talca boljševiških revolucionarjev; videl je rojstvo nacizma, katerega nevarnost je opazil že kot mlad apostolski nuncij v Münchnu in je v pismu kardinalu Pietru Gasparriju napisal, da je »nacionalizem verjetno najnevarnejša kriva vera našega časa«.
Kot državni tajnik je bil zvest sodelavec papeža Pija XI., ki je bil prav tako nenaklonjen totalitarnim ideologijam, hkrati pa sta tudi poskušala najti kompromis, ki bi omogočil sožitje z najbolj nasprotujočimi državami ter bi kristjanom zagotovil vsaj malo svobode. Papež je postal pred natanko 80 leti, le malo pred vojno, v kateri je umrlo več kot 50 milijonov oseb in ki je dosegla vrhunec v breznu holokavsta, genocida šestih milijonov Judov, ki so ga izvajali nacisti.
Ljudje so bili nad Pijem XII. navdušeni in so ga imeli radi. Priznali so mu naziv defensor civitatis (branitelj mesta), saj je bil protagonist velike karitativne dejavnosti za vse preganjane v času vojne. Cerkev je vodil v težkih letih po vojni ter nakazal, da je demokracija pot za ponovno izgradnjo vsega dobrega, kar je pometla vojna. Bil je protagonist pri ključnih italijanskih političnih dogodkih. Ena izmed zgodovinopisnih razprav, ki se je danes sicer polegla, ga je prikazovala kot »papeža tišin« zaradi njegove drže v času holokavsta.
Vendar pa nam bolj umirjena in poglobljena sodba o njegovem pontifikatu pomaga razumeti, kako je bil Pij XII. s svojimi odločitvami in učiteljstvom most med eno in drugo dobo, tudi na cerkvenem področju. On je bil tisti, ki je leta 1952, v času hladne vojne, prav v odnosu do komunizma, prvi aktualiziral tradicionalno razlikovanje med zmoto in tistim, ki se moti.
Pij XII. je objavil zelo pomembne doktrinalne dokumente in je prispeval k razvojem, ki jih je potrdil drugi vatikanski koncil, s čimer je postal najbolj citiran papež: bil je odprt za uporabo zgodovinsko-kritične metode pri študiju Svetega pisma, podprl je liturgično gibanje in prenovil obrede Velikega tedna. Upošteval je evolucionistično hipotezo, pa tudi odprl možnosti naravnih metod za odgovorno materinstvo in očetovstvo. V njegovem času je kardinalski zbor postal mednaroden, leto 1946 pa je bilo kar 55 let v zgodovino zapisano kot tisto, v katerem je bilo imenovanih največ kardinalov. Glede na odstotek slovesnosti, ki jih je vodil, je kanoniziral največje število žensk, več kot njegovi predhodniki in nasledniki.
