Andrea Tornielli ob 90. obletnici Lateranskih sporazumov
Andreja Červek – Vatikan
10. oktobra 1962, na predvečer drugega vatikanskega koncila, je takratni milanski nadškof, kardinal Giovanni Battista Montini imel govor na Campidogliu in tako odprl cikel konferenc o ekumenskih koncilih. Medtem ko je spomnil na konec svetne moči papeža, kar se je zgodilo z luknjo v vratih Pia leta 1870, je bodoči Pavel VI. rekel: »Zdel se je padec. In za papeško teritorialno oblast je to tudi bil. Takrat in še mnoga naslednja leta se je mnogim cerkvenim ljudem in mnogim katoličanom zdelo, da se ji rimska Cerkev ne more odpovedati. S kopičenjem zgodovinske zahteve po legitimnosti svojega izvora z nenadomestljivostjo njene funkcije, se je mislilo, da si mora to oblast ponovno prisvojiti in jo obnoviti.«
Kot je nadaljeval kardinal Montini, »previdnost, zdaj to dobro vidimo, je drugače razporedila stvari in se skoraj nevarno poigrala z dogodki«. In papeštvo, je še izpostavil milanski nadškof, »je z nenavadno močjo nadaljevalo svoje delo učitelja življenja in pričevalca evangelija, tako da se je dvignilo zelo visoko pri duhovnem vodenju Cerkve in moralnem izžarevanju na svet, kakor nikoli poprej«.
Skoraj šestdeset let se tista rana ni nikoli v celoti zacelila. Montini je dejal, da »je nekaj manjkalo v italijanskem življenju pri njegovi prvi formaciji, če ne drugo, njegova notranja enotnost, duhovna trdnost, domoljubna človečnost in posledično njegova polna zmožnost reševati probleme v neenaki družbi, ki je zelo potrebovala novo ureditev; že takrat se je srečevala s strašnimi prevratniškimi tokovi, ki so vznemirjali. Na našo srečo smo dosegli zadovoljivo sestavo s slovito spravo iz leta 1929 in potrditvijo svobode in demokracije v naši državi.«
Mladi Montini, ki se je že dodobra vpeljal v življenje državnega tajništva, novice v trenutku podpisa Lateranskih sporazumov ni sprejel z istim navdušenjem. Pogodbe so vstopile v veljavo leta 1926. Pij XI. Se je obrnil na rimskega odvetnika Francesca Pacellija –starejšega brata od Eugenia, bodočega državnega tajnika in pozneje papeža, ki je v tistem trenutku bil apostolski nuncij v Berlinu –, ki je sestavil osnutek pogodbe, s katero bi se naj končal konflikt med papežem in italijansko državo.
Lateranske sporazume, ki so sestavljeni iz dveh ločenih dokumentov, dogovora, ki priznava neodvisnost in sovranost Svetega sedeža, s čimer je bila ustanovljena država Mesto Vatikan, in pogodbe, ki opredeljuje državljanske in verske odnose v Italiji med Cerkvijo in italijansko vlado – sta jih 11. februarja v prostorih Sv. Janeza v Lateranu podpisala kardinal Pietro Gasparri in Benito Mussolini. Sporazumi so bili sprejeti z olajšanjem s strani velikega dela katoliškega sveta. Kar niso naredile liberalne vlade, ki so si v skupni državi sledile skoraj šestdeset let, je naredila fašistična vlada pod vodstvom nekdanjega socialista Mussolinija. Papež je ponovno zares postal suveren, pa čeprav na ozemlju enega kvadratnega kilometra: na krpici zemlje in nič več, ki pa je bila potrebna za njegovo polno neodvisnost in avtonomijo pred vsako drugo oblastjo. Rimski škof ni več imel tako kot včasih trdne svetne oblasti, s katero je upravljal, a avtonomija in suverenost na tistem kvadratnem kilometru sta v osnovi predstavljali posmrtno zmago blaženega Pija IX., ki je zatrjeval, da za polno opravljanje duhovnega poslanstva, papež ne sme biti podložen nobeni državi.
