S. Veronica Openibo med govorom o transparentnosti v Cerkvi S. Veronica Openibo med govorom o transparentnosti v Cerkvi 

Prvi govor o transparentnosti imela s. Veronica Openibo

V Vatikanu že tretji dan poteka srečanje o zaščiti mladoletnih v Cerkvi. Papež Frančišek, nadškofje, škofje, redovni predstojniki in ostali udeleženci so danes prisluhnili še zadnjim trem govorom in razpravljali po skupinah. Vsebinsko so sledili temi transparentnosti.

Andreja Červek – Vatikan

Prvi govor na temo transparentnosti je danes zjutraj imela s. Veronica Openibo iz Družbe Svetega Deteta Jezusa. Dejala je, da mora Cerkev, kot rezultat samorazumevanja svojega poslanstva v današnjem svetu, obnoviti in ustvariti nove sisteme in prakse, ki bodo podpirali delovanja brez strahu pred delanjem napak. »Spolne zlorabe s strani klerikov predstavljajo krizo, ki je zmanjšala kredibilnost Cerkve tam, kjer bi transparentnost morala biti blagovna znamka poslanstva učencev Jezusa Kristusa. Dejstvo, da danes katoliško Cerkev mnogi obtožujejo nemarnosti, je zaskrbljujoče. Cerkev mora narediti vse, kar je mogoče za zaščito svojih ranljivih mladih članov. Osredotočiti se mora ne na strah in sram, ampak na poslanstvo Cerkve, kar je služenje z integriteto in pravičnostjo.«

Video

Openibojeva je zatrdila, da si danes Cerkev prizadeva za prekinitev zlorab in za večjo transparentnost vsega, kar se je v več kot dveh desetletjih odvijalo tajno, kot so na primer srečanja z žrtvami spolnih zlorab, prijave primerov ustreznim civilnim oblastem in ustanavljanje komisij. »Današnje vprašanje se glasi, kako kot Cerkev pristopiti k spolnim zlorabam na še bolj neposreden, transparenten in pogumen način. Hierarhična struktura in sistem v Cerkvi bi morala biti blagoslov za nas, da bi tako dosegli ves svet z zelo jasnim mehanizmom pristopanja k tej in drugim zadevam,« je zatrdila Openibojeva, ki je na podlagi svoje izkušnje kot afriške ženske redovnice, ki je delala in svetovala na področju spolne vzgoje, podala konkretne predloge v zvezi s transparentnostjo.

Transparentnost

Pomembno je, da se primerov zlorab ne prikriva zaradi strahu. S problemom se je treba soočiti in si prizadevati za ozdravitev žrtev. »Splošna praksa za kler – v preteklosti in na nekaterih območjih tudi v sedanjosti – je bila oziroma je podpreti 'enega od nas', da bi se tako izognilo razkritju škandala in diskreditiranju Cerkve. Vsi obtoženi, ne glede na njihov kleriški položaj, ki so bili spoznani za krive, bi morali dobiti isto kazen za zlorabo mladoletnih,« je poudarila. Pomembno je tudi odkrito spregovoriti o problemu: »Prvi korak k pravi transparentnosti je priznanje hudodelstev, zatem pa javno objaviti, kaj je bilo storjeno od časa papeža Janeza Pavla II. za ozdravitev te situacije.« Openibojeva je izpostavila vzpostavitev učinkovitejših in uspešnejših procesov za zaščito mladoletnih, ki temeljijo na dognanjih o človeškem razvoju ter tudi na civilnem in kanonskem pravu. Jasna in razumljiva pravila in smernice naj so javno objavljeni v škofijah in župnijah ter tudi na internetu. Dodala je, da so potrebni neposredni pogovori tako z žrtvami kot s storilci. V zvezi z revnejšimi državami, vključno z afriškimi in azijskimi, je zatrdila: »Dejstvo, da so v nekaterih državah južne poloble velik problem revščina, bolezni, vojne in nasilje, ne pomeni, da se vprašanje spolnih zlorab lahko zanemari ali se zmanjša njegova resnost.«

»Opravičilo, da je treba izkazati spoštovanje nekaterim duhovnikom zaradi njihove visoke starosti in hierarhičnega položaja, je nesprejemljivo,« je poudarila Openibojeva. Takšno utemeljevanje zatrjuje, da je veliko storilcev kriminalnega dejanja ostarelih, nekateri ne živijo več, in da ne bi smeli škodovati njim ali njihovemu ugledu, s tem ko bi se jim odvzelo duhovništvo v starejših letih. Openibojeva je prav tako izpostavila, da je treba poglobiti razumevanje, kaj za nas pomeni pravičnost s sočutjem. Res je sicer, da kot Cerkev verujemo v kesanje grešnika, v spreobrnjenje src in milost spremembe. A to lahko v nekaterih primerih ustvari tudi dilemo, predvsem ko vemo, da je storilec zlorab bil tudi sam žrtev zlorab. Odkriti je treba, kje po svetu (ne samo v bogatih državah) so razvite najboljše prakse pomoči tako žrtvam kot storilcem. Kot zadnjo točko v zvezi s transparentnostjo je zastavila vprašanje: »S tem, ko se javno objavijo imena krivcev, ali lahko damo v javnost tudi vrsto informacij, ki so povezane s to situacijo?«

Strateška pot naprej

S. Veronica Openibo je v drugem delu svojega govora predlagala nekaj strateških smernic za nadaljevanje poti. Za mnoge žrtve je il začetek procesa zdravljenja to, da se jim je prisluhnilo ter se jim pomagalo psihološko in duhovno. Odpirajo se vprašanja o usposabljanju ustreznih ljudi, ki bi lahko nudili te usluge; o odpiranju tem, ki se nanašajo na področje spolnosti v družbi; o zagotavljanju vzgojnih programov, ki bi pospeševali človeško dostojanstvo in jasno opredeljevali nesprejemljiva obnašanja.

Zagotovo sta bistvenega pomena jasna in uravnotežena vzgoja o spolnosti v semeniščih in ustanovah formacije, pri stalni formaciji duhovnikov, redovnikov in redovnic ter škofov. »Skrbi me,« je dejala, »ko v Rimu in tudi drugod vidim mlajše semeniščnike, ki se je obravnava, kakor da bi bili bolj posebni od vseh drugih, ter se jih s tem od začetka formacije spodbuja k predstavam o njihovem povzdignjenem položaju. Učenje o človeškem razvoju mora v ospredje postaviti resna vprašanja o obstoju mala semenišč.« Tudi formacija mladih žensk redovnic lahko vodi v lažni občutek superiornosti nad laiki, kot da bi bil njihov klic višje narave. Kakšno škodo lahko takšen način mišljenja povzroči Cerkve? Odgovorne in občutljive laike in ženske redovnice je treba prositi, naj iskreno ovrednotijo kandidate za škofijska imenovanja.

Openibojeva je tudi predlagala oblikovanje komisije v vsaki škofiji, ki bi bila sestavljena iz verodostojnih moških in žensk, laikov, redovnikov in klerikov, ki bi s svojim strokovnim znanjem pristopali k dokumentaciji postopkov in protokolov, k legalnim in finančnim platem postopkov in k potrebnim kanalom odgovornosti in accountability. Kvalificirane osebe, laiki, redovniki ali duhovniki, bi lahko bili voditelji teh skupin. Njihova naloga je, kako se na najboljši način soočiti z resnostjo spolnih zlorab, do katerih je prišlo v nekaterih azijskih in afriških državah na enak način kot drugod. Mnogi ljudje, ki so bili spolno zlorabljeni s strani duhovnikov ali ostalih na pastoralnih položajih bodo ob prebuditvi travmatičnih spominov trpeli. Nekateri se bodo zavedali, da so kot storilci zlorab lahko razkriti ali obtoženi prikrivanja. Nekatere obtožbe bodo tudi lažne, kar bo povzročilo drugo vrsto trpljenja. »Vpliva poškodovane vere v Cerkev se ne sme podcenjevati, saj veliko število katoličanov je in bo jeznih in zmedenih. Osebe, ki so na določenih odgovornih položajih prav tako morajo vedeti, kaj povedati ali narediti v odgovor, ko zadeve pridejo v medije.«

Sobota, 23. februar 2019, 14:15