Msgr. Paglia ob 25-letnici Papeške akademije za življenje

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Intuicija sv. Janeza Pavla II. se je porodila iz dejstva, da je razsežnost življenja postajala pomemben del tega, kar bi lahko imenovali veliko antropološko vprašanje. Kasneje se je o tovrstnih vprašanjih – kakor je bilo mogoče predvidevati – še bolj živo razpravljalo, zato je Akademija v teh 25 letih na nek način predstavljala zaščito in razvoj primernega in pozornega poznavanja vsega tistega, kar je povezano z življenjem. V tam kontekstu je papež Frančišek želel obeležiti to 25-letnico s pismom, ki predstavlja kontinuiteto prizadevanja v preteklosti, a prav zato pozorno na nova obzorja, na nova vprašanja, ki zadevajo človeško življenje.«

Nov ustvarjalni zagon s strani Cerkve

»Danes bolj kot kdajkoli prej tvegamo, da bi bili sužnji tehnike, ki ogroža svobodo, enakost in celo bratstvo. Iz tega razloga papež prosi akademijo, prav zaradi zvestobe kompleksnemu pomenu izraza življenje, da bi bili prisotni znotraj novih znanstvenih perspektiv. Zmožnosti poseganja v človeka – nekateri govorijo celo o koncu človeške vrste –, možnosti poseganja v genom, vse to zahteva nov ustvarjalni zagon tudi s strani Cerkve. Papež nas poziva, naj bomo še bolj pozorni na to, da bi pomagali znanstvenemu razvoju, pri čemer je potrebno paziti, da le-ta ne bi pokvaril tega, kar je človeško.«

Središčna vloga človeške osebe

Ob koncu pogovora pa je msgr. Paglia odgovoril na vprašanje, katere so po njegovem mnenju najlepše strani, ki so jih v 25 letih napisali člani Akademije: »Rekel bi, da je eden izmed biserov Papeške akademije za življenje ta, da je vedno vse opozarjala na središčno vlogo človeške osebe v sodobni družbi ter poudarjala, da človeško življenje ni vredno toliko, kolikor zmore storiti; vredno je samo v sebi, saj ga ljubi Bog. Ta izredno bogata perspektiva še danes ostaja eden izmed stebrov, ki jih je potrebno varovati in pospeševati, da bi zaščitili človečnost človeške vrste. Če je zmožnost človeka, da uresničuje razna dejanja, ločena od subjekta in njegovega smotra, ta zmožnost postaja resnično nova diktatura ter nova religija prihodnosti.«