Voščilo ob prazniku deepavali. »Kristjani in hindujci: v bran ranljivih v družbi«

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Zatem tajnik zapiše, da iz poročil, novic na spletu in iz osebne izkušnje »vemo za vsakodnevne preizkušnje, s katerimi se morajo soočati ranljivi člani družbe: revni, bolni, ostareli, osebe s posebnimi potrebami, ubogi, zapuščeni, migranti; potisnjeni so na rob in izključeni s socialnega, verskega, kulturnega in jezikovnega vidika; prav tako spomni na žrtve zlorab in nasilja, posebej med ženskami in otroki. Povsod po svetu danes ranljive osebe zelo trpijo, ker niso deležne pomoči in zaščite, družba jih zavrača in ignorira, saj je vedno bolj brezbrižna in neobčutljiva za potrebe in trpljenje ljudi. V tem skrb vzbujajočem kontekstu – zapiše msgr. Ayuso – želimo podeliti z vami razmišljanje o tem, kako si lahko hindujci in kristjani skupaj prizadevamo, da bi varovali in zaščitili te osebe ter jim pomagali«.

Skrb za ranljive je moralna dolžnost, odgovornost za brate

Moralna dolžnost, da skrbimo za ranljive, izvira iz našega skupnega prepričanja, da nas je vse ustvaril Bog ter smo potemtakem bratje in sestre, z enakim dostojanstvom ter odgovorni drug za drugega. Vendar pa ta dolžnost izhaja tudi iz izkušnje naše lastne ranljivosti, ko včasih iščemo nekoga, ki bi nam pomagal. Zdravo zavedanje glede človeške pogojenosti, ki nam je vsem skupna, in glede moralne dolžnosti do drugih nas spodbuja, da bi se zavzemali za njihovo zadevo; da bi storili, kar je v naši moči, da bi olajšali njihovo trpljenje, varovali njihove pravice ter jim povrnili dostojanstvo.

Merilo za civiliziranost družbe: ravnanje z ranljivimi člani   

Tajnik Papeškega sveta za medverski dialog pri tem spomni, da mnogi posamezniki, skupine in skupnosti na različnih koncih sveta uresničujejo tovrstna prizadevanja. Le-ta pa se zaradi velikega števila ranljivih oseb ter zaradi kompleksnosti njihovih potreb zdijo kot kaplja v morje. Vendar pa je okoli nas veliko priložnosti za služenje, saj se ranljive osebe nahajajo v vsaki skupnosti in vsaki družbi. Potrebno je več prizadevanja, ki bi ga navdihoval čut za solidarnost, da bi mogle te osebe tako »zaznati prisotnost svojih bratov in sester, ki skrbijo zanje in jim s tem, da odprejo vrata svojega srca in življenja, dajo čutiti, da so njihovi prijatelji in domači«. (Papež Frančišek, Poslanica za 2. svetovni dan revnih) Končno se resnična stopnja civiliziranosti vsake družbe meri po tem, kako se ravna z njenimi najbolj ranljivimi člani.   

Gojiti kulturo spoštovanja in skrbi za ranljive

Po besedah msgr. Ayusa pa pozornost in sodelovanje nista potrebna le za varovanje mesta in pravic ranljivih v družbi, ampak tudi zato, da bi gojili kulturo spoštovanja ter skrbi zanje. Tudi v naših družinah bi si morali prizadevati za to, da se nihče ne bi čutil nezaželenega, neljubljenega, zapostavljenega ali izključenega. Vsaka družbena raven – posebej odgovorni politiki, vlada ter tisti, ki so najbolj pripravljeni, da nudijo praktično pomoč – mora pokazati človeško obličje in srce ranljivim v naši družbi ter doseči vse tiste, ki so potisnjeni na rob in zatirani. Ta velikodušnost se ne sme pokazati kot simbolično dejanje, ampak kot sad božjega navdiha z vidika pristne neodvisnosti in dobrobiti ranljivih ter varovanja njihove zadeve.

Zagotoviti radostno sedanjost ter prihodnost, polno upanja

Voščilo hindujcem ob prazniku deepavali tajnik Papeškega sveta za medverski dialog zaključi z naslednjimi besedami: »Kot verniki, ukoreninjeni v svojih duhovnih izročilih, in kot posamezniki, katerim je pri srcu dobrobit vseh, se lahko pridružimo pripadnikom drugih verskih tradicij in vsem ljudem dobre volje, da bi s skupnimi prizadevanji našim ranljivim bratom in sestram zagotovili radostno sedanjost ter prihodnost, polno upanja.«