Ob obisku Ad limina škofov iz Sudana in Južnega Sudana: Cerkev in izzivi
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Sudan in Južni Sudan so v 19. in 20. stoletju ponovno evangelizirali misijonarji kombonijanci. Gre za stvarnosti, ki imata precej različno zgodovino, predvsem z etničnega, verskega in kulturnega vidika. Te razlike so še povečale krvave spopade v Sudanu po neodvisnosti od Združenega kraljestva leta 1956. Z referendumom za neodvisnost leta 2011, po katerem je Južni Sudan postal samostojna država, se je končala skoraj trideset let trajajoča državljanska vojna.
Težka situacija kristjanov v Sudanu
Položaj kristjanov v Sudanu je zelo zahteven, predstavljajo približno 5% prebivalstva, skoraj 3% je katoličanov. Več kot 90% Sudancev je muslimanov, v veliki večini sunitov. Islam je uradna religija v državi in v 80-ih letih prejšnjega stoletja je vlada uvedla šariatsko pravo, ki velja tudi za nemuslimane. Od tedaj se je verska svoboda, ki je bila že sicer zelo omejena, še zmanjšala. Vse manjšine, tudi muslimanske, so potisnjene na rob in diskriminirane ter praktično nimajo možnosti za napredovanje v družbi. Zaradi močnih pritiskov še naprej beležijo prisilna spreobračanja v islam, medtem ko so spreobračanja iz islama v druge vere kaznovana tudi s smrtjo. Sudan je že več let v vrhu seznama držav, v katerih so kristjani najbolj preganjani in sicer na različne načine: včasih jim porušijo cerkve pod pretvezo kršitev načrtov ali pomanjkljive dokumentacije, redovnim skupnostim pa oblasti lahko tudi zasežejo lastnino. Od leta 2013 vlada ne izdaja več dovoljenj za gradnjo novih cerkva, in sicer z izgovorom, da se je večji del kristjanov preselil v Južni Sudan.
Kristjani v Južnem Sudanu
V Južnem Sudanu je več kot polovica prebivalcev kristjanov. Glede na statistične podatke za leto 2016 je katoličanov 52%, imajo pa eno nadškofijo in šest sufraganskih škofij. Sledijo anglikanci in drugi protestanti, prav tako močna pa je tudi skupina, ki sledi tradicionalnim religijam. Z neodvisnostjo Južnega Sudana so se lahko katoliška Cerkev in druge krščanske cerkve na novo organizirale in se z večjo svobodo posvetile svojim pastoralnim dejavnostim. Začasna ustava države izrecno prepoznava enakost med veroizpovedmi in svobodo bogočastja. Politični voditelji Južnega Sudana so že večkrat izrazili svojo zahvalo za prizadevanje Cerkve za mir v času težkega procesa osamosvajanja, pa tudi za pomoč pri izgradnji države na različnih družbenih področjih. Kljub temu v zadnjih letih ni manjkalo trenj in poskusov južnosudanskih oblasti, da bi omejile glas Cerkve, kadar ji le-ta ne ustreza – kot je bilo v primeru začasnega zaprtja nekaterih katoliških medijev, kot npr. »Radio Bakhita«, saj so bili obtoženi, da se vmešavajo v politično dogajanje v državi.
Mir – glavni izziv za Cerkev v Sudanu in Južnem Sudanu
Cerkev v Sudanu in Južnem Sudanu se tako sooča z mnogimi izzivi, med njimi pa je najpomembnejši prizadevanje za mir in spravo. Temu se je večkrat pridružil tudi papež Frančišek, ki je 23. novembra lani v baziliki sv. Petra vodil posebno molitev in za 23. februar letos razglasil dan molitve za Južni Sudan ter Demokratično republiko Kongo, po tem ko zaradi varnostnih razlogov ni mogel obiskati Južnega Sudana, kot je bilo načrtovano za leto 2017. Cerkev prav tako nudi humanitarno pomoč več milijonom beguncem, ki so v letih konfliktov zapustili svoje domove. Lani poleti je s pol milijonskim zneskom pobude »Papež za Sudan« pomagala na zdravstvenem, vzgojnem in kmetijskem področju. Poleg tega pa Cerkev organizira še veliko drugih pobud in projektov za človeški razvoj in napredovanje, ki jih vodijo misijonarji iz različnih kongregacij v obeh državah.
