40 let od smrti papeža Pavla VI.: Človek in Kristus v središču
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Človek v središču, civilizacija ljubezni
»Z njegovo smrtjo pred štiridesetimi leti Cerkev nadaljuje drugačno pot, ki se je pričela z drugim vatikanskim koncilom: vidik, da se postavi človeka v središče, postane ključnega pomena. Pozornost je usmerjena na človeka ne toliko in samo z antropološkega vidika, ampak kot podoba Boga; človek, ki ga Bog želi po svoji podobnosti, človek, ki je vrednost, ki ima dostojanstvo. Povzetek tega, kako je papež Pavel VI. gledal na človeka, posebej na človeka kot podobo Boga, vidimo v njegovem zapisu "Misel na smrt" ter v njegovi oporoki. O tem je govoril že kot mlad duhovnik in se je vedno zavzemal za zadnje. Njegova dediščina je prav ta velik preobrat, ki ga je dal Cerkvi, ko je spominjal, da moramo biti pozorni na človeka na enak način, kot je nanj pozoren Bog. Papež Frančišek bi rekel z držo usmiljenja; Papež Pavel VI. nam daje razumeti, da le-to sestavljajo nežnost, pozornost, razumevanje človekove meje, ne da bi po nepotrebnem sodili, ampak si raje prizadevali graditi. Papež Pavel VI. je govoril o civilizaciji ljubezni; ljubezni, ki ne temelji na obsodbi, ampak na razumevanju in ponovnem vključevanju, saj v vsakem človeku ostane sled Boga, za katero si moramo prizadevati, da bi ponovno prišla na površje, da bi se ponovno pokazala.«
Kristus v središču, Cerkev kot skupnost
»Papež Frančišek se je odločil, da kanonizacija papeža Pavla VI. ne bo potekala ločeno. Kanoniziran bo z Romerom, ki je mučenec, ter z drugimi svetniki, ki bi jih lahko opredelili kot svetnike dejavne ljubezni. Svetost nima posebne številke glede na vlogo, ki jo ima nekdo v življenju. Kanonizirana svetost za Cerkev pomeni predvsem predstaviti določen zgled krščanskega življenja in hkrati posebnega posrednika pri Bogu. To, kar nam zapušča Pavel VI., je središčnost Kristusa, pozornost Nanj. V njem najdemo osebo, ki nam omogoča ne samo, da se neposredno ponovno povežemo z Bogom Trojico, ampak celo da se imamo vsi za vsi človeški rod, z odpravo vsakršne diskriminacije. Gre za globok občutek Cerkve, Cerkve kot skupnosti, Cerkve, mističnega telesa.
Zavetnik porajajočega se življenja
»Pavel VI. je vedno rekel, da je želel okrožnico o zakonski ljubezni ter o nadaljevanju stvariteljskega Božjega dejanja, ki je podarjeno človeku: dati življenje, sodelovati pri dajanju življenja. Zanimivo je, da se oba čudeža – tako tisti, ki je bil predložen za beatifikacijo, kot tudi drugi za kanonizacijo – nanašata na nekaj posebnega: oba sta povezana z zarodkoma, z življenjem, ki se še ni pokazalo kot zgodovina, ki pa je vendar že zgodovina. Papeža Pavla VI. bi lahko torej opredelili kot zavetnika porajajočega se življenja. Obe materi oz. družini sta se priporočali k Pavlu VI. v situacijah, ki sta bili brezupni za nerojena otroka. Posebej v drugem primeru, ko je deklica iz Italije med 13. in 24. tednom nosečnosti rasla, kljub temu, da zanjo ni bilo upanja, ker ni bilo plodovnice in je bila nevarnost, da bi se rodila mrtva ali s hudimi okvarami in bi živela le nekaj ur. Dejansko pa je deklica danes zdrava. Ginekolog je bil tisti, ki je predlagal družini, naj moli k papežu Pavlu VI., prav v času beatifikacije, oktobra leta 2014; in deklica se je potem rodila na božič. Ta dva čudeža nam dajeta razumeti, da je v začetku, v porajajočem se življenju, zajeto že vse, kar bo prišlo tudi zatem: so že osebe, ki jih ima Bog za otroke.«
Papež Frančišek: veličina blaženega Pavla VI. v ponižnosti
Papež Frančišek je med beatifikacijo Pavla VI. oktobra 2014 poudaril: »V svojem osebnem dnevniku je veliki krmar koncila dan pred zaključkom koncilskega zasedanja zapisal: "Morda me je Gospod poklical in me drži v tej službi, ne toliko, ker bi imel sposobnosti, da bi vodil in rešil Cerkev sedanjih težav, temveč, da bi vsaj nekaj trpel za Cerkev, da bo povsem jasno, da jo On, in ne drugi, vodi ter rešuje." V tej ponižnosti žari veličina blaženega Pavla VI., ki je znal, medtem ko se je oblikovala sekularizirana in sovražna družba, z daljnovidno modrostjo, včasih osamljen, uravnavati krmilo Petrove barke, ne da bi izgubil veselje in zaupanje v Gospoda.«