Tretja obletnica Laudato si'. Mednarodna konferenca o skrbi za skupen dom

Andreja Červek - Vatikan

Mednarodni dogodek, ki je v Vatikanu zbral mnoge priznane strokovnjake, želi oceniti vpliv okrožnice o skrbi za skupen dom, v kateri še vedno odmevajo papeževe preroške besede: »Kakšen svet želimo zapustiti zanamcem, otrokom, ki odraščajo?« Upoštevajoč celostni ekološki pristop, bodo udeleženci konference pogledali na krizo našega skupnega doma iz holistične perspektive, da bi tako slišali »krik zemlje in krik revnih«. O sedanjih razmerah se bo razpravljalo z vidika različnih kriterijev: etičnega, ekonomskega, finančnega, političnega. Izhodišče skrbi za skupen dom izvira iz prepričanja, da je svet narave Božja stvaritev, ki je človeku zaupana v skrb. Mednarodna konferenca torej želi izpostaviti resnost situacije in izraziti zaskrbljenost v zvezi s stanjem našega planeta.

Kard. Parolin: Človeštvo je varuh in ne gospodar stvarstva

Uvodni govor je imel vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin. Odkar je bila izdana, 24. maja 2015, je okrožnica Laudato si' bila dobro sprejeta kot pomemben prispevek k boljšemu razumevanju in učinkovitejšemu pristopanju k sedanjim številnim in celo kritičnim vprašanjem, pred katere je postavljeno človeštvo, na osnovi obsežnejšega in poglobljenega pristopa celostne ekologije. Ravno v kontekstu soodvisnosti, kjer je vse med seboj povezano, nas sveti oče spominja, da je človeštvo varuh in ne gospodar stvarstva. Pretrgan odnos človeka z Bogom, z drugimi in s stvarstvom izvira iz napačno zastavljenega antropocentrizma.

Z vsemi vzpostaviti dialog

Parolin je izpostavil, da je okrožnica bila dobro sprejeta tudi v znanstvenih krogih in pri drugih verskih skupnostih. Na začetku Laudato si' papež zapiše, da želi s to okrožnico »vstopiti z vsemi v dialog o našem skupnem domu« ter pozvati k »novemu dialogu o oblikovanju prihodnosti našega planeta«. Kot je pripomnil Parolin, je razprava, ki se odvija znotraj znanstvene skupnosti in med različnimi verskimi skupinami, jasno znamenje pripravljenosti, da se uresniči papeževe spodbude.

Vatikanski državni tajnik je v nadaljevanju spregovoril o treh vidikih okrožnice Laudato si'. V okviru sedanjih in vedno pojavljajočih se okoljskih izzivov našega časa, je papežev poziv k skrbi za skupen dom očitno nujen. Vsi se namreč dobro zavedamo, kako negotova je danes situacija našega planeta. Okrožnica je zatorej dejansko časovno ustrezen odziv na enega najnujnejših izzivov, s katerimi se sooča današnje človeštvo, saj gre za sesutje samega doma, ki podpira nas in vse oblike življenja.

Celostna ekologija

Na drugem mestu je okrožnica Laudati si' pomembna zaradi svojega poudarka na celostni ekologiji. Človeška ekologija in naravna ekologija gresta skupaj in sta neločljivi del človeške družine. Papež Frančišek vidi v sv. Frančiški Asiškega »izvrsten zgled skrbi za vse, kar je slabotno, kakor tudi za veselo in pristno živeto celostno ekologijo. V njem vidimo, do kolikšne mere so neločljivo povezani skrb za naravo, pravičnost do revežev, prizadevanje v družbi in notranji mir.« Za papeža je vse med seboj povezano: »krik zemlje« je tesno povezan s »krikom revnih«. Kot člani skupnega doma moramo torej stopiti skupaj in se zavzeti za njegovo ohranitev. Kot piše papež Frančišek, »v skrbi za stvarstvo lahko kot orodje Boga sodelujemo vsi, vsak s svojo lastno kulturo in izkušnjo, z lastnimi pobudami in zmožnostmi«.

Poglobitev ekološke razprave

Na tretjem mestu je kardinal Parolin želel izpostaviti, da okrožnica Laudato si' prispeva k poglobitvi ekološke razprave, ki je pogosto pomanjkljiva. Papež z okrožnico ponuja globok duhovni pogled na naravni svet ter govori o »evangeliju stvarstva«, kar je tudi naslov drugega poglavja. Piše, »kako verska prepričanja ponujajo kristjanom, deloma pa tudi drugim verujočim, plemenite spodbude pri skrbi za naravo in za najšibkejše brate in sestre«. Tudi to je eden od vidikov celostne ekologije, ki je tesno povezan z odnosnostno antropološkim pogledom okrožnice. Kot zapiše sveti oče, »se človeško bivanje opira na tri med seboj tesno povezana temeljna razmerja: na odnos do Boga, do bližnjega in do zemlje«. Naš odnos z Bogom in z bližnjim neobhodno vključuje tudi odnos z materjo zemljo, je povzel kardinal Parolin. Ta odnos je lahko in mora biti uravnotežen, a kot na začetku okrožnice opozarja papež Frančišek, »nasilje, ki je navzoče v človeškem, od greha ranjenem srcu, se razodeva tudi v bolezenskih znakih, ki jih opažamo v prsti, vodi, zraku in v vseh oblikah življenja«. Zaradi tega nasilja, navzočega v naših srcih, je obtežena sama zemlja, človeško življenje je zlorabljeno v prevladujoči kulturi odmetavanja, celotno stvarstvo pa se opoteka na robu katastrofe. »Nujno je, da spremenimo naše razumevanje človeškega razvoja, upravljanje naše ekonomije in naš življenjski slog,« je poudaril Parolin.

Stvarstvo ni naključje

Ob koncu je še povedal, da katoliški nauk stvarstva ne razume kot nekega naključja. Naš planet, celotno vesolje, je namensko dejanje Boga, ki ga je kot dar ponudil človeku. Stvarstvo je prvi korak v pomembni poklicanosti človeka: stvarstvo, učlovečenje, odrešenje. Človeštvo ni nek dodatek. Bog ni imel dvojnega načrta, najprej svet, potem človeštvo. Moški in ženska sta ustvarjena po podobi in podobnosti Boga, sta neločljivi del vesolja in njuna poklicanost je, da ga vsega »obdelujeta in varujeta«. Vendar pa »obdelovanje in varovanje« ne bi smelo vključevati gospodovanja in uničevanja. Takšno obnašanje je namreč posmehovanje dostojanstvu in spoštovanju tega Božjega daru. V tej luči lahko z lahkoto razumemo zaskrbljenost papeža Frančiška za revne in za naravo. Sveti oče nam ne ponuja splošnega nasveta, kako biti previdni in praktični, a njegovo sporočilo ima neizmerne praktične posledice.