Beta različica

Cerca

Vatican News
Papež Pavel VI. je pismo duhovnikom izročil 30. junija 1968 Papež Pavel VI. je pismo duhovnikom izročil 30. junija 1968  (Vatican Media)

Papež Pavel VI.: Sporočilo duhovnikom. Preprosto izlitje srca

Papež Pavel VI. je pred petdesetimi leti, ob sklepu obhajanja obletnice mučeništva sv. Petra in Pavla, napisal pismo duhovnikom in v njem spregovoril o nekaterih temeljnih razsežnostih duhovniškega življenja.

Andreja Červek – Vatikan

Pred petdesetimi leti, 30. junija 1968, je papež Pavel VI. sklenil »leto vere«, ki ga je razglasil ob 1900. obletnici mučeništva svetih Petra in Pavla, ki se je po izročilu umeščalo v leto 67, v čas Neronovih preganjanj (46–68). »Pustili smo ob strani učene razprava o točnem datumu mučeništva obeh apostolov in sledili zgledu Pija IX., ki se je želel leta 1867 slovesno spomniti mučeništva svetega Petra,« je papež Pavel VI. zapisal v kratki apostolski spodbudi Petrum et Paulum apostolos, 22. februarja 1967, pri čemer je izrazil upanje, da bi praznovanje obletnice svetih apostolov Petra in Pavla bilo za celotno Cerkev velik izraz vere. Ob sklepu slovesnega bogoslužja je papež dvanajstim duhovnikom izročil »sporočilo duhovnikom«.

Preprosto izlitje srca

Kot je zapisal, besedilo ni ne okrožnica, ne navodilo, ne kanonični dokument, ampak je »preprosto izlitje srca«. »To sovpadanje z obletnico spomina na apostola, ki sta z evangeljskim sporočilom in lastno krvjo postavila temelje te rimske Cerkve, me obvezuje, da vam za trenutek odprem svojo dušo,« zapiše Pavel VI.

»Z velikim občudovanjem, z veliko naklonjenostjo. Poznam vašo zvestobo Kristusu in Cerkvi. Poznam vašo prizadevnost, vaš trud. Poznam predanost vaše službe, skrb vašega apostolata. Poznam spoštovanje in priznanje, ki ju v mnogih vernikih prebuja vaša evangeljska nesebičnost, vaša apostolska ljubezen. Tudi zaklade vašega duhovnega življenja, vaše pogovor z Bogom in vaše žrtvovanje s Kristusom, vaše hrepenenje po kontemplaciji v dejavnosti, vse to poznam,« piše papež. »Zahvaljujem se vam in vas blagoslavljam v Kristusovem imenu za to, kar ste, kar počnete v Božji Cerkvi.« Izpostavi, da so duhovniki skupaj s svojimi škofi najpomembnejši delavci, so stebri, so učitelji in prijatelji, so neposredni delivci Božjih skrivnosti. »Želel sem vam povedati o tej polnosti mojega srca, da bi vsak med vami vedel in se čutil cenjenega in ljubljenega, in da bi se vsak med vami veselil občestva z mano v velikem načrtu in težkem naporu apostolata.«

Pavel VI. nadaljuje, da poleg mnogih duhovnikov, ki najdejo v svoji službi vedrino in veselje, obstajajo tudi mnoge boleče situacije. V določenem delu klera obstaja tudi nemir, negotovost glede lastnega cerkvenega položaja; morda nekdo celo misli, da je bil vržen  stran od modernega družbenega razvoja. Seveda duhovniki niso zavarovani pred posledicami krize spreminjanja, ki danes pretresa svet. Kakor vsi njihovi bratje v veri, tudi oni poznajo mračne ure na svoji poti proti Bogu. Pogosto trpijo tudi zaradi omejenega pogleda na duhovniško življenje, s katerim se jih interpretira in krivično posplošuje. »Prosim torej duhovnike, naj se spomnijo, da je situacija vsakega kristjana, še posebej pa duhovnika, vedno paradoksalna situacija in nerazumljena v očeh tistih, ki nimajo vere,« spodbuja papež. Razmere morajo torej duhovnika vabiti k poglobitvi lastne vere, k vedno večjemu zavedanju čigav je, s čigavo močjo je zaznamovan, za kakšno poslanstvo je postavljen. »Vsem duhovnikom torej pravim: nikoli ne dvomite v naravo vaše duhovniške službe, ki ni neka funkcija ali običajno delo, ki se ga opravlja za cerkveno skupnost, ampak je služba, ki je na poseben način, preko zakramenta reda in z neizbrisnim značajem, deležna oblasti Kristusovega duhovništva.«

Sveta razsežnost

Papež Pavel VI. postavi v ospredje nekatere razsežnosti, ki so lastne katoliškemu duhovništvu. Najprej, sveta razsežnost. Duhovnik je Božji človek, je Gospodov služabnik; deluje in persona Christi, po njem gre najvišja krepost, on pa je njeno verodostojno orodje, je sredstvo Svetega Duha. Edinstven odnos, pooblastilo, božje zaupanje teče med njim in božanskim svetom. A ta dar duhovnik ne prejme sam zase, ampak za druge, nadaljuje Pavel VI.: »Sveta razsežnost je v celoti usmerjena v apostolsko razsežnost, torej v poslanstvo in duhovniško službo.«

Apostolska razsežnost

»Duhovnik je človek, ki ne živi zase, ampak za druge,« izpostavlja. »Je človek skupnosti.« Ta vidik duhovniškega življenja je danes najbolje razumljen. Nekdo v njem najde odgovor na agresivna vprašanja o preživetju duhovništva v modernem svetu, vse do spraševanja, ali sploh še obstaja razlog za obstoj duhovnika. »Služba, ki jo daje družbi, predvsem cerkvena, obsežno upravičuje obstoj duhovništva,« odgovarja papež. Svet ga potrebuje, Cerkev ga potrebuje. In ko to pravim, pred nas stopi vrsta človeški potreb: Kdo vendar ne potrebuje krščanskega oznanila? Vere in milosti? Nekoga, ki se mu posveti nesebično in z ljubeznijo? Kam ne prispejo meje pastoralne ljubezni? In kjer se najmanj kaže želja po tej ljubezni, ali ni ravno tam največja potreba po njej? Misijoni, mladina, šola, bolniki in svet dela v srcu duhovnika predstavljajo stalno nujo. Ali bomo še vedno dvomili, da za nas ni prostora, da ni dela, da ni poslanstva v modernem življenju? Ali ne bomo prej rekli: Kako odgovoriti tem, ki nas potrebujejo? Bolj kot kadar koli prej se Cerkev danes zaveda, da je nujna pot zveličanja. Nikoli v preteklosti ni bil večji dinamizem njenega razdeljevanja (dispensatio). In mi bi se zavajali z domnevami o svetu brez Cerkve in o Cerkvi brez usposobljenih, strokovnih, posvečenih služabnikov? »Duhovnik je sam po sebi znamenje Kristusove ljubezni do človeštva, je pričevalec polne mere, s katero Cerkev poskuša uresničiti to ljubezen, ki gre vse do križa.«

Mistično-asketsko razsežnost

Papež Pavel VI. izpostavi naslednjo razsežnost: mistično-asketsko razsežnost. Ta se rodi iz duhovnikovega živega zavedanja njegove poklicanosti, njegove posvečenosti kot Kristusovega orodja, ki je v službi ljudi. Če je vsak kristjan svetišče Svetega Duha, kaj bo potem notranje spreobrnjenje duhovnikove duše, v kateri biva Navzočnost, ki ga preobraža, trpinči, vznemirja? Za duhovnike so pomembne naslednje besede: »Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (Kor 4,7). »Sinovi in bratje duhovniki,« piše Pavel VI. »kako se potrjuje, kako se hrani v nas ta zavest? Kako gori v nas svetilka kontemplacije? Kako se naj pustimo pritegniti tej notranji ključni točki naše osebnosti in se torej odmakniti od skrbi zunanjih obveznosti za kakšen trenutek, za kakšen notranji pogovor? Smo ohranili okus po osebni molitvi in meditaciji? Kako lahko upamo, da bomo dali naši dejavnosti največji učinek, če ne znamo iz notranjega pogovora z Bogom črpati najboljše energije, ki nam jo lahko da samo on?«

Cerkvena razsežnost

In ob koncu še ena razsežnost, na katero opozori papež Pavel VI: to je cerkvena razsežnost. »Duhovnik ni samotar, ampak je član organiziranega telesa, vesoljne Cerkve, škofije in tudi svoje župnije. Vsa Cerkev se mora prilagoditi novim potrebam sveta: Cerkev je vsa vključena v to duhovno in organizacijsko prenovo. Pomagajmo ji s svojim sodelovanjem, s svojim spreminjanjem, s svojo potrpežljivostjo. Dragi bratje in sinovi, zaupajte v Cerkev. Ljubite jo. Ljubite jo tudi v njenih omejitvah in z njenimi napakami. Ne zaradi njenih omejitev in napak ali celo zaradi njenih krivd, ampak zato, ker samo s tem, da jo bomo ljubili, jo bomo lahko ozdravili in pomagali, da bo zasijala njena lepota kot Kristusove neveste.«

Zvočni posnetek
02 julij 2018, 15:25