Duhovniško posvečenje v baziliki sv. Petra v Vatikanu Duhovniško posvečenje v baziliki sv. Petra v Vatikanu 

Pismo Janeza Pavla II. Ordinatio Sacerdotalis

Duhovniško posvečenje, po katerem se posreduje služba, ki jo je Kristus zaupal svojim apostolom, da učijo, posvečujejo in vodijo vernike, je bilo v katoliški Cerkvi od začetka naprej pridržano izključno samo možem. To izročilo so zvesto ohranile tudi vzhodne Cerkve.

Sv. Janez Pavel II.
Ordinatio Sacerdotalis
Apostolsko pismo škofom katoliške Cerkve o duhovniškem posvečenju, ki  je pridržano samo možem

Spoštovani bratje v škofovski službi!
1. Duhovniško posvečenje, po katerem se posreduje služba, ki jo je Kristus zaupal svojim apostolom, da učijo, posvečujejo in vodijo vernike, je bilo v katoliški Cerkvi od začetka naprej pridržano izključno samo možem. To izročilo so zvesto ohranile tudi vzhodne Cerkve.

Ko se je v anglikanski skupnosti pojavilo vprašanje posvečenja žena, je papež Pavel VI. v svoji zvestobi do službe, da ohranja apostolsko izročilo, in tudi z namenom, da bi odstranil novo oviro na poti k edinosti kristjanov, spomnil anglikanske brate na stališče katoliške Cerkve: »Katoliška Cerkev vztraja, da iz zelo utemeljenih razlogov ni dopustno posvečevati žene  duhovništvo. Ti razlogi vključujejo: Kristusov zgled, zapisan v Svetem pismu: Kristus je izbral svoje apostole samo med možmi; stalno ravnanje Cerkve, ki je v izključni izbiri mož posnemala Kristusa; in živo cerkveno učiteljstvo, ki je vztrajno trdilo, da je izključevanje žena od duhovništva v soglasju z načrtom Boga za njegovo Cerkev.«[1]

Ker pa je bilo to vprašanje tudi med teologi in v nekaterih katoliških okoljih sporno, je Pavel VI. naročil Kongregaciji za verski nauk, da razišče in osvetli nauk Cerkve v tej zadevi. Kongregacija je to storila z izjavo Inter Insigniores, ki jo je papež potrdil in naročil objaviti.[2]

2. Izjava ponovi in pojasni temeljne razloge tega nauka, ki ga je podal Pavel VI. Izjava sklene, da si Cerkev »ne prilašča oblasti, da bi pripustila žene k duhovniškemu posvečenju«[3]. Isti dokument k tem temeljnim razlogom dodaja še teološke nagibe, ki osvetljujejo primernost takšne Božje odredbe za Cerkev. Dokument razločno pokaže, da Kristusov način ravnanja ne sloni na socioloških ali kulturnih nagibih tedanjega časa. Zato je Pavel VI. potem pojasnil: »Dejanski razlog je v tem, da je Kristus tako določil, ko je dal svoji Cerkvi temeljno zgradbo in teološko antropologijo, kateri je nato cerkveno izročilo stalno sledilo.«[4]

V apostolskem pismu Mulieris dignitatem sem v tej zvezi sam zapisal: »Če je Kristus za svoje apostole poklical samo može, je to storil povsem svobodno in neodvisno. To je storil z isto svobodo, s katero je v vsem svojem ravnanju poudarjal dostojanstvo in poklicanost žene, ne da bi se pri tem oziral na prevladujoče navade in na izročilo, ki ga je odobravala zakonodaja časa.«[5]

Evangeliji in Apostolska dela v resnici izpričujejo, da se je ta poklicanost zgodila po večnem Božjem načrtu: Kristus je izvolil tiste, ki jih je sam hotel (prim. Mr 3,13-14; Jn 6,70). To je storil skupaj z Očetom »po Svetem Duhu« (Apd 1,2), potem ko je noč prečul v molitvi (prim. Lk 6,12). Zato je Cerkev pri dopustitvi k službenemu duhovništvu[6] kot nespremenljivo določbo stalno priznavala  način ravnanja svojega Gospoda pri izvolitvi dvanajsterih mož, ki jih je postavil kot temeljne kamne svoje Cerkve (prim. Raz 21,14). Apostoli dejansko niso sprejeli le neke funkcije, ki bi jo nato mogel opravljati kateri koli član Cerkve, ampak so bili na poseben način in najgloblje povezani s poslanstvom učlovečene Besede same (prim. Mt 10,1.7-8; 28,16-20; Mr 3,13-16; 16,14-15). Apostoli so delali isto, ko so izbirali sodelavce,[7] ki so jih nasledili v službi.[8] V to izbiro so bili vključeni tudi tisti, ki so v vseh časih Cerkve nadaljevali poslanstvo apostolov, da predstavljajo Kristusa, Gospoda in Odrešenika.[9]

3. Sicer pa dejstvo, da Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, ni prejela pravega poslanstva apostolov in tudi ne službenega duhovništva, z vso jasnostjo kaže, da ne-pripustitev žena k duhovniškemu posvečenju ne more pomeniti pomanjšanja njihovega dostojanstva in ne njihovega zapostavljanja, ampak zvesto upoštevanje odločitve, ki jo je treba pripisovati modrosti Gospodarja vesolja.

Tudi če navzočnost in vloga žene v življenju in poslanstvu Cerkve nista vezani na službeno duhovništvo, vendarle ostajata povsem nujno potrebni in nenadomestljivi. Kakor je že poudarila izjava Inter Insigniores: »Sveta mati Cerkev želi, da bi se krščanske žene v polnosti zavedale veličine svojega poslanstva. Njihove naloge so danes zelo velike tako za prenovo in počlovečenje družbe, kakor tudi za to, da bi verniki odkrili pravo podobo Cerkve.«[10] Nova zaveza in celotna cerkvena zgodovina vsestransko izpričujeta navzočnost žena v Cerkvi. Žene so resnične Kristusove učenke in pričevalke v družini in v civilnem poklicu ali v popolni posvetitvi v služenju Bogu in evangeliju. »V resnici je Cerkev, ko je branila dostojanstvo žene in njene poklicanosti, izražala spoštovanje in hvaležnost za tiste žene, ki so bile v zvestobi evangeliju v vseh časih deležne apostolskega poslanstva celotnega božjega ljudstva. Gre za svete mučenke, device, matere, ki so pogumno izpričevale svojo vero in s tem, da so vzgajale svoje otroke v duhu evangelija, predajale naprej vero in izročilo Cerkve.«[11]

Po drugi strani pa je hierarhična zgradba Cerkve popolnoma naravnana na svetost verujočih. Zato izjava Inter Insigniores kliče v spomin, da »je edina višja karizma, po kateri smemo in tudi moramo najbolj goreče hrepeneti, ljubezen (prim. 1 Kor 12–13). Največji v nebeškem kraljestvu niso službeni duhovniki /ministri/, ampak svetniki«[12].

4. Čeprav je stalno in celotno izročilo Cerkve ohranjalo nauk o duhovniškem posvečenju, pridržanem samo možem, in ga je cerkveno učiteljstvo neomajno učilo v novejših dokumentih, ga imajo v našem času vendarle marsikje za predmet razpravljanja, ali pa pripisujejo odločitvi Cerkve, da ne pripušča žena k duhovniškemu posvečenju, zgolj disciplinarni pomen.

Da bi odstranil vsak dvom glede tako pomembne zadeve, ki se tiče same Božje ustanove Cerkve, v moči svoje službe, da potrjujem brate (prim. Lk 22,32), izjavljam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, podeljevati duhovniško posvečenje ženam, in da se morajo vsi verniki Cerkve dokončno držati te odločitve.

Na vas, spoštovani bratje, in na vse krščansko ljudstvo kličem trajno Božjo pomoč ter vsem podeljujem apostolski blagoslov.

Iz Vatikana, 22. maja, na slovesni binkoštni praznik leta 1994, v šestnajstem letu papeževanja.

Janez Pavel II. 

Prevod pisma:
Joannes Paulus pp. II, Lettera Apostolica Ordinatio Sacerdotalis, v: L'Osservatore Romano, N. 124, 30–31 maggio 1994, pp. 1.4–5.  Prevod Anton Štrukelj.  

[1] Prim. Pavel VI., Odgovor na pismo Njegove milosti spoštovanega gospoda dr. F. D. Coggana, nadškofa v Canterburyju, o ženskem duhovništvu, 30. novembra 1975: AAS 68 (1976), 599–600: "Your Grace is of course well aware of the Catholic Church's position on this question. She holds that it is not admissible to ordain women to the priesthood, for very fundamental reasons. These reasons include: the example recorded in the Sacred Scriptures of Christ choosing the Apostles only among men; the constant practice of the Church, which has imitated Christ in choosing only men; and her living teaching authority which has consistently held that the exclusion of women from the priesthood is in accordance with God's plan for his Church" (str. 599).
[2] Prim. Kongregacija za verski nauk, izjava Inter Insigniores o vprašanju dopustitve žena k službenemu duhovništvu, 15. oktobra 1976: AAS 69 (1977), 98–116.
[3] Pr. t, 100.
[4] Pavel VI., Nagovor o vlogi žene v odrešenjskem načrtu, 30. januarja 1977: Insegnamenti, zv. XV, 1977, 111. Prim. tudi Janez Pavel II., apostolsko pismo Christifideles laici, 30. decembra 1988, št. 51: AAS 81 (1989), 393–521; Katekizem katoliške Cerkve, št. 1577.
[5] Janez Pavel II., apostolsko pismo Mulieris dignitatem, 15. augusta 1988, št. 26: AAS 80 (1988), 1715.
[6] Prim. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen Gentium, št. 28; dekret Presbyterorum ordinis, št. 2.
[7] Prim. 1 Tim 3,1-13; 2 Tim 1,6; Tit 1,5-9.
[8] Prim. Katekizem katoliške Cerkve št. 1577.
[9] Prim. dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen Gentium, št. 20 in št. 21.
[10] Kongregacija za verski nauk, izjava Inter Insigniores, VI: AAS 69 (1977), 115–116.
[11] Janez Pavel II., apostolsko pismo Mulieris dignitatem, št. 27: AAS 80 (1988), 1719.
[12] Kongregacija za verski nauk, izjava Inter Insigniores, VI: AAS 69 (1977), 115.

Sreda, 20. junij 2018, 19:13