Beta različica

Cerca

Vatican News
Polaganje rok med duhovniškim posvečenjem Polaganje rok med duhovniškim posvečenjem  (ANSA)

Msgr. Luis Ladaria o dokončnem značaju nauka »Duhovniško posvečenje«

Msgr. Luis Ladaria, prefekt Kongregacije za nauk vere je za L'Osservatore Romano, napisal prispevek, ki je bil objavljen 30. maja 2018: Dokončni značaj nauka »Duhovniško posvečenje« (glede nekaterih dvomov). V slovenščino ga je prevedel mag. Sebastijan Valentan.

»Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni (Jn 15,4). Cerkev lahko ponudi življenje in odrešenje celotnemu svetu, ker je zakoreninjena v Jezusu Kristusu, svojem ustanovitelju. Do te zakoreninjenosti prihaja najprej po zakramentih, v središču katerih je evharistija. Ustanovil jih je Kristus in so temeljni stebri Cerkve, ki jo nenehno porajajo kot njegovo telo in kot njegovo nevesto. Intimno je z evharistijo povezan zakrament svetega reda, po katerem je Kristus navzoč v Cerkvi, ki je vir njegovega življenja in delovanja. Duhovniki so upodobljeni »po Kristusu duhovniku, da morejo delovati v osebi Kristusa, ki je glava Cerkve« (D 2). 

Kristus je želel ta zakrament podeliti dvanajsterim apostolom, samim moškim, ki so ga ob svojem času podelili drugim moškim. Cerkev se je vedno čutila zavezana tej Gospodovi odločitvi, ki izključuje možnost, da bi se službeno duhovništvo moglo veljavno podeliti ženskam. Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Duhovniško posvečenje (Ordinatio sacerdotalis) z dne 22. maja 1994 učil: »Z namenom, da bi odstranili vsak dvom o vprašanju velikega pomena, ki zadeva samo božjo uredbo Cerkve«, in »v moči (svoje) službe potrjevati brate (Lk 22,32), razglašam, da Cerkev nikakor nima oblasti podeliti duhovniškega posvečenja ženskam in da so vsi verniki dolžni ta nauk sprejeti kot dokončno veljaven« (tč. 4). Kongregacija za nauk vere je glede dvoma o nauku, izraženem v pismu Duhovniško posvečenje, z odgovorom potrdila, da gre za nauk, ki sodi k zakladu vere.

V tej luči vzbuja resno zaskrbljenost dejstvo, da se v nekaterih deželah še vedno pojavljajo glasovi, ki dvomijo o dokončnosti tega nauka. Zatrjujejo, da ta ni dokončen, ker ni bil razglašen ex cathedra in ga zato lahko v prihodnosti odločitev enega papeža ali koncila razveljavi. Sejanje takšnih dvomov povzroča veliko zmedo med verniki ne le glede zakramenta svetega reda kot dela Božje uredbe Cerkve, ampak tudi glede rednega učiteljstva, ki more na nezmotljiv način učiti katoliški nauk.

Cerkev glede službenega duhovništva priznava, da nezmožnost posvečenja žensk spada k »bistvu zakramenta« svetega reda (Denzinger-Hünermann, 1728). Cerkev ne more spremeniti tega bistva, saj se je rodila prav iz zakramentov, ki jih je ustanovil Kristus. Ne gre zgolj za disciplinski predpis, temveč za nauk o strukturi zakramentov, ki so osnovni kraj srečanja s Kristusom in prenašanja vere. Tako nismo pred neko omejitvijo, ki bi Cerkvi onemogočala, da bi bila v svojem delovanju v svetu še bolj učinkovita. Cerkev torej v ta nauk ne more posegati zaradi izvorne Božje ljubezni. Pri posvečenju duhovnikov je na način, ki ga Cerkev ohranja v vsakem zgodovinskem trenutku, vidno in učinkovito navzoč Bog v Jezusu Kristusu kot »glavni vir milosti« (Frančišek, Veselje evangelija, 104).

Ob zavedanju, da zaradi pokorščine Gospodu ne more spremeniti te tradicije, želi Cerkev poglobiti njen namen, saj volja Jezusa Kristusa, ki je Logos, ni nikdar brez smisla. Duhovnik dejansko deluje v osebi Kristusa, Ženina Cerkve, in to, da je moški, je nepogrešljiv element tega zakramentalnega zastopstva (Kongregacija za verski nauk, Inter insigniores, 5). Vsekakor različnost vlog med moškim in žensko ne pomeni nikakršne podrejenosti, ampak obojestransko obogatitev. Ne gre pozabiti, da je uresničena podoba Cerkve Marija, Gospodova mati, ki ni prejela apostolskega poslanstva. Vidimo, da sta moškost in ženskost kot osnovna govorica, ki jo je Stvarnik vtisnil v človeka, del našega odrešenja. Prav zvestoba podobi, ki jo je Kristus nadel službenemu duhovništvu, vedno bolj omogoča poglabljanje in spodbujanje posebne vloge žensk v Cerkvi, saj »v Gospodu ni niti ženske brez moškega niti moškega brez ženske« (1 Kor 11,11). Poleg tega se tako lahko osvetli v našo kulturo, ki se spopada s sprejemanjem pomena različnosti med moškim in žensko, vezano tudi na njuno dopolnjujoče se poslanstvo v družbi.

Nadalje povzročajo dvomi, ki se v pismu Duhovniško posvečenje pojavljajo glede dokončnosti nauka, težke posledice tudi glede načina, kako sprejeti učiteljstvo Cerkve. Treba je potrditi, da se nezmotljivost ne nanaša le na slovesne razglasitve nekega koncila ali papeža, kadar ta govori ex cathedra, ampak tudi na redno in vesoljno učiteljstvo škofov, razkropljenih po svetu, kadar v občestvu med seboj in s papežem predlagajo, da se je treba katoliškega nauka dokončno držati. Na to nezmotljivost se je nanašal Janez Pavel II. v pismu Duhovniško posvečenje. Tako ni razglasil neke nove dogme, ampak je z oblastjo, ki mu je bila dana kot Petrovemu nasledniku, in željo odstraniti vse dvome formalno in izrecno potrdil to, kar je redno in vesoljno učiteljstvo skozi vso zgodovino Cerkve imelo za del zaklada vere. Prav ta izraznost odseva način cerkvene edinosti, saj papež ni želel delovati sam, ampak kot priča poslušanja neprekinjene in živete tradicije. Po drugi strani pa nihče ne zanika, da se more učiteljstvo nezmotljivo izraziti o resnicah, ki so bistveno povezane s formalnim razodetjem, saj lahko le tako izvaja svojo vlogo svetega varovanja in zvestega odkrivanja zaklada vere.

Nadaljnji dokaz, s katerim je Janez Pavel II. proučil to vprašanje, je predhodni posvet, ki ga je želel imeti v Rimu s predsedniki škofovskih konferenc, ki so se resno zanimale za to problematiko. Vsi brez izjeme so v polnem prepričanju in v pokorščini Cerkve Gospodu izjavili, da ta nima pooblastila, da bi ženskam podelila duhovniško posvečenje.

To učenje je podprl tudi Benedikt XVI., ko je pri krizmeni maši 5. aprila 2012 spomnil, da je Janez Pavel II. »nepreklicno izjavil«, da Cerkev glede posvečenja žensk »ni imela nobenega pooblastila od Gospoda«. Nadalje se je Benedikt XVI. glede nekaterih, ki niso sprejeli tega nauka, vprašal: »Je nepokorščina lahko pot? Je mogoče v tem prepoznati nekaj, kar je v soglasju s Kristusom, ki je predpostavka vsakršne prave prenove, ali pa gre predvsem za obupen izziv delati nekaj in spremeniti Cerkev po naših željah in idejah?«

K vprašanju se je vrnil tudi papež Frančišek. V svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija je ponovno potrdil, da »možem pridržano duhovništvo kot znamenje Kristusa Ženina, ki se daruje v evharistiji«, ni predmet razprave, in povabil, da se tega nauka ne interpretira kot izraz moči, ampak kot izraz služenja, da bi mogli bolje dojeti enako dostojanstvo tako moških kot žensk v enem Kristusovem telesu (št. 104). Med novinarsko konferenco na povratnem letu z apostolskega potovanja na Švedskem, 1. novembra 2016, je papež Frančišek dejal: »Glede posvečenja žensk v Katoliški Cerkvi je povedal zadnjo jasno besedo sv. Janez Pavel II. in ta ostane.«

V času, ko mora Cerkev odgovoriti na mnoge izzive naše kulture, je bistveno, da ostaja v Jezusu kot mladike na trti. Zatorej nas Učitelj vabi, da bi njegove besede ostale v nas: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jn 15,10). Samo zvestoba njegovim besedam, ki ne bodo minile, zagotavlja našo zakoreninjenost v Kristusu in v njegovi ljubezni. Samo sprejetje njegove modrosti, ki se uteleša v zakramentih, poživlja korenine Cerkve, da more roditi sadove večnega življenja.

Prisluhni prispevku
18 junij 2018, 17:50