V Vatikanu predstavili dokument o ekonomsko finančnih vprašanjih
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Kardinal Peter Turkson
Kardinal Peter Turkson je dejal, da je dokument med dikasterski projekt, v službi celostnemu človeškemu razvoju za skupno dobro in blaginjo vsega človeštva. Da bi dosegli ta cilj, je bilo potrebno sodelovati z različnimi organizmi rimske kurije, s krajevnimi Cerkvami ter z drugimi katoliškimi in nekatoliškimi institucijami. Kardinal je nadalje spregovoril o človekovem dostojanstvu, skupnem dobrem in ekonomiji. Dejal je, »da je sedanja vizija razvoja/napredka, kot je v družbenem nauku Cerkve, v razvoju celotne človeške osebe – torej ne neke posebne razsežnosti – in za vse ljudi, ne samo za nekatere. Če to rečemo z besedami papeža Pavla VI. iz okrožnice Populorum Progressio, 14 (O delu za razvoj narodov): »Razvoj, o katerem govorimo, se ne omejuje samo na ekonomsko rast. Če hoče biti pristen, mora biti celosten, to se pravi, mora pomagati najprej vsakemu človeku in celemu človeku.«
Nadalje je kardinal spregovoril o življenju na polno. »Nekateri ljudje še vedno mislijo, da sta ekonomija in finance nekaj, kar je ločeno od poslanstva Cerkve… Gaudium et Spes namreč razloži, da je 'veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi', veselje in upanje, žalost in tesnoba Božjega ljudstva, to je Cerkve.« Turkson je še poudaril, da se je potrebno kaj naučiti iz napak in spremeniti način financ, da bi lahko pričakovali pravo blaginjo.
Msgr. Luis Ladaria
Msgr. Luis Ladaria, prefekt Kongregacije za nauk vere je dejal, da je »pristojnost Dikasterija torej moralno področje. Učiteljstvo Cerkve je vedno jasno trdilo, »da je treba ekonomsko dejavnost izvrševati sicer v skladu z njenimi lastnimi metodami in zakoni, vendar pa v mejah moralnega reda« (GS, 64).
Svojo predstavitev je msgr. Ladaria zaključil z besedami: »Aktualno stanje nam kaže, kako nujno potrebna je ponovna osvojitev človeškega, da se ponovno odpre obzorje k presežku vrednost, saj samo ta lahko omogoči človeku, da bo našel samega sebe, da bo gradil družbo, ki bo gostoljuben in vključujoč dom, v katerem je prostor za najslabotnejše in kjer se bogastvo uporablja v korist vseh. Skratka takšne kraje, kjer bo človeku lepo živeti in z lahkoto upati« (Oeconomicae et pecuniariae quaestiones, 17).