Msgr. Xuereb: Grem v Korejo z upanjem po miru v srcu

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Msgr. Xuereb, še nekaj dni je do začetka vaše službe nuncija v Koreji in Mongoliji. S kakšnim duhom se pripravljate opravljati to poslanstvo?
Le nekaj dni manjka in odhod je predviden za soboto, 26. maja, ki pa previdnostno sovpada z obletnico mojega duhovniškega posvečenja. Kakor sem pred 34. leti odgovoril na Gospodov klic: »Pridi in hodi za menoj«, tako se sedaj podajam v Korejo, odgovarjajoč na Njegov klic. Kakor se je v teh letih pokazal zvestega ter me je podpiral s svojo milostjo, odhajam z zaupanjem na to novo poslanstvo ter z gotovostjo, da mi bo pomagal delati dobro.

Svojo službo v Koreji začenjate v zgodovinskem trenutku. Kako gledate na proces miru med Korejama, za katerega je zelo papež Frančišek?
Proces miru med Korejama, ki se je začel z zgodovinskim srečanjem med dvema korejskima voditeljema 27. aprila letos, zbuja veliko upanje. Pot je šele na začetku in bo vsekakor zelo dolga in z številnimi ovirami, ki jih bo potrebno prerasti. Papež Frančišek je povabil vso Cerkev, da podpre zainteresirani strani pri izgradnji miru, da tako ponudita prihodnjim generacijam složno in z blaginjo cvetočo prihodnost. Katoliška Cerkev v Južni Koreji se je v zadnjih 23. letih vsak torek zbirala v seulski katedrali in pod vznožjem Device Marije prosila milost sprave. Prepričan sem, da se Ona iz nebes blagohotno ozira na svoje otroke v Koreji.

Kardinal Parolin je pred kratkim dejal, da je se na korejskem polotoku prižgalo veliko upanje. Kaj lahko stori Cerkev, da okrepi to upanje?
Strinjam se s kardinalom Parolinom, ki pravi, da se je z nedavnim razvojem dogodkov prižgalo veliko upanje. Cerkev ima pri tem procesu sprave zelo pomembno vlogo, saj s tem, ko sledi poslanstvu božanskega Učitelja, nadaljuje z evangeliziranjem ter ponuja svoj prispevek tudi na diplomatskem nivoju, da bi dosegla te tako zaželene cilje.

Bili ste blizu trem zadnjim papežem. Kaj nosite od te čudovite izkušnje s seboj na to novo služenje Cerkvi kot nuncij?
 Zavedam se, da me je dobri Bog hotel pripraviti na to poslanstvo s to posebno šolo, ko sem lahko od blizu služil zadnjim papežem. Od vsakega od njih sem se naučil služiti Jezusu in Cerkvi s ponižnostjo in velikodušnostjo. Učili so me, da je najodličnejša pot, pot Kristusovega križa, ki neizogibno vodi v veličastno življenje vstajenja. Zato grem z zaupanjem v Korejo ter Mongolijo, prepričan v duhovno podporo tolikih poznanih ljudi iz vseh teh let bližine papežem in ki so obogatili mojo duhovniško službo.