Frančiškov uvod v 2. zvezek antologije Benedikta XVI.

S. Leonida Zamuda SL - Vatikan

Država ni totum človeških možnosti in upanj

Papež Frančišek nato nadaljuje s citatom Benedikta XVI., v katerem poudari, da »Država ni celota človeškega obstoja in ne zaobjema celotnega človeškega upanja. Človek in njegovo upanje gresta onkraj stvarnosti države in onkraj področja političnega delovanja. To velja ne samo za državo, ki se imenuje Babilonija, ampak za države vseh vrst. Država ni celota. To olajša težo političnemu človeku in mu odpre pot k racionalni politiki. Rimska država je bila izrojena in protikrščanska prav zato, ker je želela biti totum človeških možnosti in upanj. Tako zahteva to, česar ne sme; tako potvarja in osiromaši človeka. S svojo totalitarno lažjo postane demonska in tiranska.«

Jezusova realna prisotnost v najmanjših

Papež Frančišek pri tem spomni, da je prav na tej osnovi ob sv. Janezu Pavlu II. kardinal Ratzinger preučil in predlagal krščanski pogled na človekove pravice, ki more na teoretičnem in praktičnem nivoju postaviti pod vprašaj totalitaristično zahtevo marksistične države in ateistične ideologije, na kateri je bila utemeljena; pristno nasprotje med marksizmom in krščanstvom za Ratzingerja gotovo ni v kristjanovi prednostni pozornosti do revnih: »Moramo se naučiti – še enkrat, ne samo na teoretični ravni, ampak v načinu razmišljanja in delovanja – da poleg Jezusove realne prisotnosti v Cerkvi in zakramentu obstaja tista druga Jezusova realna prisotnost v najmanjših, poteptanih na tem svetu, v poslednjih, v katerih želi, da ga mi  najdemo,« je pisal Ratzinger že v šestdesetih letih s teološko globino ter hkrati z neposredno dostopnostjo, ki sta lastni pristnemu pastirju. Kakor poudari na polovici osemdesetih let, ta kontrast ni posledica pomanjkanja smisla za pravičnost in solidarnost v nauku Cerkve; ter posledično, »obelodanjenja škandala glede očitnih neenakosti med bogatimi in revnimi – pa naj gre za neenakosti med bogatimi in revnimi državami ali pa za neenakosti med družbenimi razredi znotraj istega državnega področja, ki ni več tolerirana.«

Odrešenje je odvisnost od ljubezni

Globok kontrast, opozarja Ratzinger, je nasprotno posledica – še pred marksistično težnjo po nebesih na zemlji, po odrešenju človeka v tostranstvu – neizmerne razlike, ki obstaja glede tega, kako bi se moralo zgoditi odrešenje: »Ali se odrešenje zgodi preko osvoboditve od vsakršne odvisnosti, ali pa je edina pot, ki vodi v odrešitev, popolna odvisnost od ljubezni, odvisnost, ki bi bila potem tudi resnična svoboda?«