Posvečeno življenje v Venezueli, služiti najbolj ubogim
Vatican News
Sestra Lety Mariela Pérez López se spominja obiska Janeza Pavla II. v Venezueli leta 1978. Njegove besede »Vi ste upanje Cerkve in sveta, vi ste moje upanje« so se takrat globoko dotaknile njenega srca. Prižgale so plamen, ki je ostal prižgan v vseh letih njene hoje za Jezusom v skupnosti redovni skupnosti služabnic Kristusa Kralja.
Papež Janez Pavel II. je mlade Venezuelce spodbudil, naj ohranijo vero in upanje ter premagajo »skušnjavo bega in izmikanja«, ki je v tistem mladostnem obdobju mikala tudi Lety Marielo, danes pa pravi, da jo je Bog čakal, da bi jo osrečil. Takrat se je začela njena zgodba o ljubezni, veri in upanju »posvečene ženske, ki je želela graditi drugačen svet, poln Božjega kraljestva, v občestvu z drugimi cerkvenimi stvarnostmi, ne da bi izgubila veselje, pogum in upanje.
»Krepost upanja mi je omogočila, da vsakdanje življenje v moji državi, naj bo še tako zapleteno in nenaklonjeno, živim s pozitivno držo, ki me spodbuja, da premagujem strah in obup ter poskušam živeti v prizadevanju in delu, ki spreminja in ki temelji na moji karizmi in duhovnosti služabnice Kristusa Kralja. Tako si prizadevam pomagati drugim, da bi srečali sebe, Boga, brate in sestre ter skupaj ustvarjali bolj človeški, bratski, pravičen in dostojanstven svet za vse,« zatrdi Lety Mariela, ki se posveča vzgoji in izobraževanju, pripravi in vodenju duhovnih vaj, socialnemu delu in evangelizaciji.
Njeno sodelovanje v upravnem svetu Venezuelske konference redovnikov in redovnic (Conver) ji pomaga videti, da je redovno življenje »krhko po številu, starosti in družbenem položaju«. Obenem pa čuti željo, da bi še naprej podpirala svoje ljudi sredi razmer, ki jih ni enostavno rešiti in obvladati.
»Naša zgodovina je zaznamovana z iskanjem odgovorov na težave prebivalstva, s klicem k poslanstvu, k dialogu z družbenimi organizacijami, k apostolatu med različnimi kongregacijami, k obujanju vere v krščanskih skupnostih in njihovem spremljanju, čeprav včasih naše moči popustijo in samo Bog pozna naš napor,« pove Lety Mariela in dodaja, da pa »posvečeno življenje v Venezueli še naprej seje upanje in si še vedno prizadeva graditi mir, biti blizu revnim ljudem, jih razumeti, podpirati njihove organizacije, pri tem pa vedno prinašati Jezusa, braniti življenje z vzgojo, izobraževanjem, zdravstveno oskrbo, domovi za otroke, mlade in ostarele«.
Posvečene osebe v Venezueli živijo različne karizme, a vsi redovniki in redovnice si prizadevajo biti zvesti, živeti preprosto in skromno v skupnostih, da bi veselje sijalo kljub težavam, ki so jim vsi izpostavljeni zaradi razmer v državi. »Ostajamo trdni v želji, da bi bili Božji možje in žene, ki sporočajo Jezusovo veselo novico. Predstavljamo venezuelsko posvečeno življenje s svojimi odlikami in slabostmi, v službi evangelizacije v njenih različnih razsežnostih, z zavzetostjo, človečnostjo in strokovnostjo, pri tem pa pričujemo o Božji ljubezni s služenjem najbolj potrebnim,« sklene s. Lety Mariela.