Italijanski škofje ob koncu generalnega zasedanja pripravili sklepno poročilo
Andreja Červek – Vatikan
Zasedanje Italijanske škofovske konference se je začelo in končalo papeževima govoroma: prvi je bil namenjen italijanskim škofom, drugi pa škofijskim referentom sinodalne poti. Med osrednjimi trenutki pa je bila tudi sveta maša, ki jo je v baziliki svetega Petra daroval predsednik CEI, kardinal Matteo Zuppi.
Škofje so v središče postavili ugotovitve dosedanjega dvoletnega sinodalnega procesa ter izpostavili nekatere pridobitve, na primer metodo »duhovnega pogovora« kot stalnega
sinodalnega sloga in izkušnjo delavnic, ki jih je treba nadaljevati; oblikovanje mreže škofijskih referentov; rodovitnost svetopisemskih likov Marte in Marije; ter prav tako zavedanje težav in nestrinjanj. Opredelili so pet temeljnih smeri za operativno razločevanje: poslanstvo v slogu bližine; jezik oznanjevanja, liturgije in komunikacije; formacija in uvajanje v krščansko življenje; soodgovornost pri vodenju skupnosti ter revizija in ocenitev struktur.
Zasedanje je zaznamovalo prehod od dosedanje dvoletne »narativne faze« k »modrostni fazi«, pri čemer je bil v ospredju razmislek o temeljih operativnega skupnostnega razločevanje. Gre za izvajanje »praktične modrosti« (in ne zgolj spekulativne), ki je lastna Svetemu pismu. Merila za to fazo najdemo v prizoru srečanja v Emaus (Lk 24,13-35), ki v sinodalnem ključu prepleta velikonočno izkušnjo učencev z evharističnim obhajanjem. V tej luči se je razpravljalo o večplastnem delovanju Svetega Duha v krščeni osebi, krščanski skupnosti, človeštvu in
celotnem vesolju. Poudarilo se je, da mora misijonarsko obzorje ostati svetilnik sinodalne poti: brez te perspektive, ki je del same narave Cerkve, bi se krščanske skupnosti izgubile v svojih notranjih problemih, s čimer bi usahnila moč Duha in bi se tako osiromašilo svet.
Za italijanske škofe je pomembno dati konkretne odgovore na zahteve, ki jih je izpostavila skupnost, in s tem omogočiti nadaljnje poslušanje ter ponovno vzpostaviti tesno povezavo med ekumenizmom in sinodalnostjo. Ne potrebujemo namreč druge Cerkve, ampak drugačno Cerkev, ki želi bolj poslušati, namesto da se jo posluša, ki zna biti navzoča na krajih revščine, kjer manjka miru.
Poziv k miru je bil pogosto tema razprav plenarnega zasedanja z izrecno zahtevo po zavzemanju na področju sprave in zakonitosti. »Vojna je pandemija. Vključuje vse nas. Cerkev in kristjani verjamemo v mir in vsi smo poklicani, da smo delavci za mir, še toliko bolj v strašnem viharju konfliktov,« je dejal kardinal Zuppi.
Velik del pogovorov je bil namenjen pastoralnim, kulturnim in družbenim izzivom. Kot je bilo rečeno, v družbi, v kateri se vedno bolj povzdiguje subjektivnost izoliranega jaza, je nujno preiti od »logike kontrapozicije« k »logiki kompozicije« tudi v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na družino, spol in čustveno vzgojo. Nikakor se ne sme zaobiti teme o »ideološki kolonizaciji«.
Na pastoralni ravni je treba obnoviti misijonarsko razsežnost in pripraviti formativni načrt za laike, kar bo pomagalo ovrednotiti mnoge že obstoječe vire in postaviti v prakso teorijo o laikatu, kot jo je zastavil drugi vatikanski koncil. Na družbenem področju škofje izpostavljajo skrb za skupni dom v skladu z učenjem okrožnice Laudato si’ ter vzgojo za konkretno solidarnost do družin, ki se vedno pogosteje spoprijemajo s problemom brezposelnosti. Solidarnost pa je treba izkazati tudi migrantom, ki v italijo prihajajo po različnih migracijskih poteh in morajo biti deležni sprejema, zaščite in integracije.
