Grkokatoliški nadškof Ševčuk: Velika noč v Ukrajini ponovno pod težo vojne

Andreja Červek – Vatikan

»Imamo upanje. Upanje, ki presega človeška obzorja, saj Ukrajina niti vojaško, niti ekonomsko, niti človeško nima dovolj sredstev, da bi se uprla tako silovitemu napadalcu.« Nadškof Ševčuk se spominja, da je kot otrok enkrat nevede pozdravil bojevitega ateista, pripadnika komunistične stranke: »“Kristus je vstal,“ sem mu rekel. On pa mi je osuplo odgovoril: “Ja, so me obvestili.“ Ta odgovor nosim v svojem srcu in ga v kontekstu vojne vedno bolj razumem: eno je biti obveščeni o Kristusovem vstajenju, drugo pa preveriti to sporočilo s svojo lastno življenjsko izkušnjo. Vstajenje dejansko pomeni izpovedati svojo krščansko vero, a prav tako povedati, da ta resnica ustreza živeti izkušnji. Zdaj verjamem, da v Ukrajini zares doživljamo navzočnost Vstalega med nami.«

Še naprej upamo, čeprav nekdo pravi, da nimamo upanja

Veliko bolečine, uničenja in smrti v tem času vojne po njegovem prepričanju pri ljudeh ne povzroča izgube vere, ampak ravno nasprotno: vodi k spreobrnjenju. »V Ukrajini imamo pravzaprav veliko obdobje iskanja Boga. Pravijo, da na fronti tudi ateisti molijo za vojake in ko se ti vrnejo iz boja, iščejo duhovnega očeta, s katerim bi lahko delili svoje izkušnje. Ta bolečina, to trpljenje prebudi eksistencialna vprašanja ne le o smislu trpljenja, ampak tudi smrti. Krščansko sporočilo je dejansko vir upanja, saj mi imamo življenjski pogled, ki presega smrt. Večji, širši, bolj prostran pogled na življenje, ki nam daje notranjo moč, da še naprej gradimo, medtem ko nekdo drug vsak dan uničuje; da še naprej ozdravljamo in oskrbujemo rane, medtem ko jih nekdo vsak dan povzroča. Še naprej tudi upamo, medtem ko nam nekdo pravi, da nimamo več upanja.«

Vojna je privedla do pastoralnega spreobrnjenja

Nadškof ukrajinske grkokatoliške Cerkve spregovori tudi o tem, kako je vojna vplivala na duhovnike in odnos med njimi samimi. »Vojna nas je privedla do resničnega in pristnega pastoralnega spreobrnjenja. Duhovniki niso več družbena elita, neka kasta nedotakljivih. Duhovnik mora sestopiti s svojega piedestala in poklekniti pred ranjenim človekom, tolažiti tiste, ki objokujejo smrt svojih bližnjih. To pastoralno spreobrnjenje razkriva razsežnost duhovnika kot služabnika, kot je to govoril Kristus.« Za nadškofa Ševčuka je to obdobje bilo »obdobje tesne bližine z duhovniki«: »Oni so se približali trpečemu ljudstvu, a jaz moram biti blizu svojim duhovnikom. Oni oskrbujejo rane ljudstvu, a jaz moram oskrbovati njihove rane, moram jim biti oče, ko se počutijo izgorele in utrujene, jih vzeti na svoja ramena, da bi si odpočili in se opogumili. To občestvo med duhovniki in verniki, med duhovniki in prezbiteri, med škofom in njegovimi duhovniki, je skrivnost vztrajanja, skrivnost moči naše Cerkve v teh razmerah.«

Breme vojne na svojih ramenih nosijo ženske

V nadaljevanju intervjuja za Vatican News nadškof spregovori o vlogi žensk v Ukrajini in Cerkvi, zlasti v tem težkem vojnem obdobju. Kot zatrdi, večino v cerkvenih skupnostih sedaj predstavljajo ženske, kajti obstajajo kraji, kjer ni več nobenega moškega, vsi se namreč borijo na fronti. »Ženska sedaj nosi na svojih ramenih težo te vojne. S prostovoljstvom, s humanitarno pomočjo ... V naši Cerkvi je ženska od vedno bila prva oznanjevalka krščanske vere v družinah in župnijah. Skoraj 99 odstotkov katehistov so ženske; 90 odstotkov našega klera je poročenega in vloga duhovnikove žene je tudi v župniji zelo pomembna. Imamo zelo izobražene, učene in inteligentne ženske, ki delujejo na različnih področjih cerkvenega življenja in pomembno prispevajo k mehanizmom odločanja.« Ševčuk še izpostavi, da so podoba Ukrajine sedaj ženske: »Podoba mame, ki joče za svojim sinom, ali žena, ki upa na vrnitev svojega moža. To so ikone Ukrajine.«

Nevarnost brezbrižnosti

Nadškof Ševčuk je že večkrat opozoril na nevarnost brezbrižnosti pred trpljenjem. Tudi tokrat izpostavi, da »je tveganje veliko, saj vsak dan padajo bombe, a te bombe niso več strašljive«. »Tudi groza smrti ni več strašljiva. Gre za človeško psihologijo: brezbrižnost nas zaščiti pred kruto realnostjo. Toda ta brezbrižnost je lahko zelo nevarna, saj srce otopi, ni več sposobno sočustvovati s tistimi, ki trpijo, in ne sliši več krika tistih, ki so v skrajni stiski. Kristjani moramo poslušati Božjo besedo, opravljati krščansko pobožnost in moliti. Molitev, zakramenti in poslušanje Božje besede nam pomagajo, da ne pademo v roke brezbrižnosti.«

Sovraštvo žge dušo

Ob koncu nadškof še pove, da ljudje, ki nimajo krščanske vere, iščejo nekoga, ki bi legitimiral nasilje ali sovraštvo. Zelo nevarno je, če nekdo opravičuje nasilje z verskega ali krščanskega vidika, saj potem plaz maščevanja postane zares neustavljiv. Sovraštvo pa žge dušo. Prva žrtev sovraštva je tisti, ki sovraži. Trudimo se, da sovraštva ne bi usmerjali proti sovražniku. Nismo tisti voditelji, ki blagoslavljajo nasilje, v nasprotju s tem, kar slišimo z ruske strani. Vsi nas ne razumejo.... Ne le da vidimo, kako je krščanska vera moč, ampak tudi, da je nekaj, kar odpira obzorja, kar nam daje življenje za preživetje v teh razmerah. Sovraštvo in nasilje pa uničujeta.«