Maroko. Deset let ekumenskega inštituta in sadovi papeževega obiska

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ekumenizem ter dialog s kulturo in z islamom

Rezultati delovanja teološkega inštituta so po nadškofovih besedah zelo pozitivni, saj je v teh desetih letih formacijo s področja medverskega in medkulturnega dialoga prejelo preko 350 študentov iz več kot 30 držav. »Ko je papež prišel v Maroko, je pred kraljem in pred celotnim maroškim ljudstvom izrekel naslednje besede: "Menim, da je ustanovitev Ekumenskega inštituta Al Mowafaqa v Rabatu leta 2012, ki so jo spodbudile katoliška Cerkev in protestantske cerkve v Maroku, preroško znamenje. Gre za inštitut, ki želi prispevati k spodbujanju ekumenizma ter dialoga s kulturo in z islamom. Ta hvalevredna pobuda izraža skrb in pripravljenost kristjanov, ki živijo v tej državi, da bi gradili mostove ter tako izrazili človeško bratstvo in mu služili." Papež je to rekel zato, ker pozna situacijo, o tem smo ga obvestili. In to je res, Mowafaqua je veliko prispevala na področju ekumenizma. Protestanti in katoličani delamo skupaj, živimo skupaj, bolje se poznamo in sodelujemo. Gre tudi za most z maroško družbo, saj je islam vedno vključen v poučevanje, pogoste pa so tudi izmenjave z različnimi islamskimi ustanovami. Zato menimo, da je delo inštituta neprecenljivo. Je edini teološki inštitut, ki je 50-odstotno protestantski in 50-odstotno katoliški, tako glede profesorjev kot študentov in vodstva.«

Kard. Lopez Romero in sopredsednik Inštituta med predavanjem

Biti manjšina ni problem, ampak priložnost za pričevanje

V nadaljevanju je nadškof Rabata spregovoril o tem, kaj pomeni danes za kristjane biti manjšina v Maroku: »Podnaslov srečanja govori o tem, kaj pomeni manjšina, saj govorimo o izzivu, pa tudi o moči in milosti tega, da smo manjšina. Biti manjšina pomeni iti k temu, kar je bistveno, saj smo tukaj resnično neznatni. Katoličani na primer predstavljamo manj kot 0,1 % celotnega prebivalstva. Nimamo politične, ekonomske ali institucionalne moči: vsa naša moč je pričevanje, je Kristus, ki ga prinašamo v naša mesta. Prinašamo veliko bogastvo, zato smo srečni, da živimo tukaj. Papež nam je med svojim obiskom dejal, da ni težava v tem, da nas je malo, ampak bi bila težava, če bi postali sol, ki je izgubila okus po evangeliju, ali luč, ki nikogar več ne razsvetljuje. To, da nas je malo, ni problem, temveč milost, ki nas zavezuje, da izstopamo iz sebe, saj ne moremo živeti sami, ne smemo ostati v mehurčku, zaprti vase, iti moramo ven, biti Cerkev v izhodu, da bi postali Cerkev srečanja; da bi šli naproti drugemu, drugačnemu, v tem primeru muslimanu. In ob tem srečanju odkrijemo, da smo si v mnogih stvareh enaki, da imamo veliko skupnih elementov naše vere, našega življenja in da lahko živimo v bratstvu, v prijateljstvu. Da nismo sovražniki, niti nasprotniki ali tekmeci, ampak smo bratje in sestre v Adamu in Abrahamu. In jaz verjamem, da tudi v Kristusu, čeprav muslimani Jezusa ne priznavajo kot Kristusa, ampak kot preroka. Imamo torej to sporočilo, to moč, da vesoljni Cerkvi in vsemu svetu povemo, da muslimani in kristjani lahko živimo kot bratje. In to je izjemno, zanimivo in novo sporočilo za mnoge družbe. Dokument o človeškem bratstvu tukaj sicer ni zelo znan, ker je bil podpisan v drugi muslimanski državi, vendar pa mi to človeško bratstvo konkretno živimo. Smo majhna luč v temi, luč pričevanja. Upamo, da bo v prihodnosti vsebina tega dokumenta razširjena tudi v Maroku.«

Nekateri študentje in predavatelji

Obilni sadovi papeževega obiska

Ob koncu pogovora pa je kardinal López Romero odgovoril na vprašanje, koliko je papežev obisk leta 2019 prispeval k temu, da je prisotnost katoličanov v Maroku še naprej kot majhno seme: »Zelo, zelo. Najprej nam je prinesel tolažbo, saj so bili pred tem mnogi duhovniki in laiki nemirni in so se spraševali: "Kaj počnemo tukaj? Kakšen je smisel naše navzočnosti?" Papež nas je obiskal in kot sem že dejal, nam je rekel, da ni problem v tem, da nas je malo, ampak da je bistveno, da smo priče ... Prišel je, da bi nas potrdil v naši veri, kar je značilno za Petrovo službo. To je korist, ki jo je njegov obisk prinesel znotraj naše Cerkve.
Drugod Cerkev v Maroku, Alžiriji in Tuniziji ni bila znana. Mnogi v Evropi so mislili, da Cerkev v teh državah ni prisotna, ob papeževem obisku pa so videli polno katedralo, videli so kristjane, zbrane pri obhajanju evharistije. Ves svet nas je videl. V zadnjih letih po papeževem obisku so v Maroko prišle nove redovne skupnosti, v dveh letih so bili odprti trije noviciati. To je res izjemno! Afriški in evropski duhovniki sedaj želijo priti za formacijo ali pomagati v Maroku. Prej sva morala oba s predhodnikom iskati duhovnike, ki bi prišli in pomagali pri pastorali, zdaj pa duhovniki sami prosijo, da bi prišli ali jih pošiljajo škofje, redovne skupnosti in krščanska združenja želijo priti v Maroko. Verjamem, da je prav to sad, posledica papeževega obiska. Tudi dejstvo, da me je sveti oče želel imenovati za kardinala, je še bolj prispevalo k temu, da je ta Cerkev – ali bolje rečeno te Cerkve – postala znana. Podobne razmere so tudi v Alžiriji in Tuniziji, vendar pa je politično in družbeno okolje v Maroku bolj mirno, tako da je tudi za redovne skupnosti tukaj lažji začetek. V zadnjih treh so prišle vsaj štiri nove kongregacije, ki so tukaj ustanovile svoje skupnosti.«