Kardinal Krajewski med mašo za božič v Ukrajini

SVET

Provincial dominikancev v Ukrajini o praznovanju božiča in bližini ljudem

Provincial dominikancev v Ukrajini, p. Jaroslaw Krawiec s Poljske, je v intervjuju za Vatican News spregovoril o obisku kardinala Krajewskega za božič ter o pomoči, ki jo njegova redovna skupnost nudi tamkajšnjim prebivalcem. Dejal je, da si nikoli ni mislil, da se bo znašel v takšni situaciji, vendar pa je od vsega začetka čutil, da je tam njegovo mesto. Po njegovih besedah ga je vojna še bolj povezala z Ukrajino.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Božič s kardinalom Krajewskim

Za dominikance, ki opravljajo svoje poslanstvo v Ukrajini, je bil tokratni božič, kakor za vse prebivalce, po eni strani težak zaradi vojne, po drugi strani pa težko pričakovan trenutek, saj Jezusovo rojstvo vernikom prinaša upanje in krepi njihovo vero. Kot je dejal provincial p. Krawiec, so na poseben način praznovali v mestu Fastiv, ki je 70 kilometrov oddaljen od Kijeva. Tam imajo dominikanci samostan, župnijo in Center za humanitarno pomoč svetega Martina de Porresa. Obhajanje svetega večera s prostovoljci in begunci, za katere že od začetka skrbijo dominikanci, je še polepšala prisotnost elemozinjerja kardinala Konrada Krajewskega, ki je vsem prinesel papeževo bližino.

Bližina svetega očeta Ukrajincem

Fastiv ima tako kot številna druga mesta in vasi težave z elektriko in razsvetljavo, tako da je bilo potrebno tudi na sveti večer vklopiti generatorje. Pater Krawiec je dejal, da so tamkajšnji ljudje tega že vajeni, kardinalu Krajewskemu pa je ta izkušnja omogočila, da bolj razume, s kakšnimi težavami se morajo vsak dan soočati. Med homilijo je kardinal izrazil prepričanje, bi se Jezus, »če bi se rodil zdaj, rodil v Ukrajini«. Po besedah p. Krawieca so bili ljudje ganjeni in mnogi so imeli solzne oči. Kardinalove besede so se dotaknile njihovih src, prinesel je tudi pozdrave papeža Frančiška in jim povedal, da jim je zelo blizu in da ga skrbi zanje. Izročil jim je tudi rožne vence, darilo svetega očeta, in jih povabil, naj jih ne hranijo kot muzejski predmet, ampak naj jim pomagajo pri molitvi.

Božja milost je s tistimi, ki pomagajo drugim

Elemozinjer je prespal v dominikanskem samostanu, ki ga tvorijo majhne hiše, ki jih je pred tridesetimi leti kongregaciji podarilo eno od poljskih gradbenih podjetij, ki je po tem, ko je končalo svoje delo na tem področju, odšlo. Hiše, ki na začetku niso bile primerne za dolgotrajno bivanje, so pozneje obnovili. Provincial dominikancev je dejal, da so bili vsi zelo veseli, da so za božič srečali osebo, ki na evangeljski način služi pomoči potrebnim. Obisk je bil po njegovih besedah zelo pomemben in potreben ne le za ljudi, za katere dominikanci skrbijo, ampak predvsem za njih same ter za prostovoljce, ki jim pomagajo. »Lepo je bilo moliti skupaj s kardinalom,« je povedal in nadaljeval: »Prišel je v kapelo in spovedal prostovoljce ter druge, ki so želeli pred božičem pristopiti k zakramentu sprave: povsem nepričakovano so imeli vsi možnost spovedi pri njemu. To je zelo pomembno: ljudi, ki se žrtvujejo, ki darujejo svoje življenje za druge, je treba okrepiti v veri. Nismo pričakovali, da bo podpora prišla na tak način, za nas je bilo to znamenje, da je Božja milost s tistimi, ki pomagajo drugim,« je še dejal p. Krawiec.

V nekdanji bolnici nastanili družine

Od začetka vojne dominikanci, ki delujejo v šestih krajih v Ukrajini, pomagajo ljudem na različne načine. 6. januarja so v Fastivu odprli hišo za razseljene družine, ki jo je blagoslovil apostolski nuncij v Ukrajini, nadškof Visvaldas Kulbokas. Provincial je povedal, da so od leta 2019 iskali kraj, kjer bi lahko služili ljudem z različnimi potrebami, starejšim, bolnim in revnim. Pridobili so stavbo nekdanje bolnišnice, kjer so se leta 2020 začela obnovitvena dela. Ko je izbruhnila vojna, je bilo hitro jasno, da bo hiša namenjena beguncem, saj je veliko ljudi izgubilo svoje domove. S pomočjo dobrotnikov so bila dokončana dela v prvem nadstropju stavbe in tako je bilo nastanjenih skoraj petdeset ljudi iz različnih delov Ukrajine. Dominikanci si še naprej prizadevajo, da bi čim prej dokončali obnovo še dveh nadstropij stavbe in ponudili pomoč še večjemu številu ljudi ter jim, kolikor je mogoče, omogočili mirno življenje.

Humanitarna pomoč in izobraževanje

Poleg tega dominikanci v kraje, ki jih je vojna najbolj prizadela, pošiljajo humanitarno pomoč, skrbijo pa tudi za izobraževanje. Vodijo namreč Inštitut za verske znanosti svetega Tomaža Akvinskega v Kijevu. Provincial meni, da je tudi to zelo pomembno poslanstvo, saj »naloga Cerkve v času vojne ni le pomagati in zagotavljati humanitarno pomoč, ampak tudi učiti in pričati o resnici«. Sam priznava, da je bil zelo presenečen, da se je septembra lani vpisalo veliko novih študentov. Izobraževanje poteka tako prek spleta kot v prisotnosti, zato lahko študij nadaljujejo tudi študenti, ki so v tujini. Težava je, ker pogosto ni elektrike, ni interneta, vendar skušajo premagati te težave. Pomembno je, da mladi nadaljujejo študij, saj kljub vojni želimo misliti tudi na prihodnost. In to je eden od odgovorov našega reda in katoliške Cerkve na te razmere,« je še dejal p. Krawiec

Zdaj je bistveno biti z ljudmi

Nato je poudaril, da je zdaj bistveno biti z ljudmi: »Kot bratje, kot duhovniki, kot tisti, ki prinašajo dobro besedo, besedo evangelija, prinašajo Jezusa Kristusa v zakramentih Cerkve. Seveda je pomembna tudi humanitarna pomoč. Od naših dominikanskih bratov in sester po vsem svetu prejemamo veliko pomoči. Vidijo, da lahko zahvaljujoč nam, ki smo tukaj v Ukrajini, pomagajo ljudem, ki trpijo zaradi vojne.«

Naše služenje mora biti namenjeno vsem

»Nikoli si nisem mislil, da bom živel v vojnih razmerah, vendar sem od samega začetka, čutil, da je moje mesto tukaj, čeprav nisem Ukrajinec, ampak Poljak. In čeprav se zdi paradoksalno, bi lahko rekli, da me je ta vojna še bolj povezala z Ukrajino, kjer opravljam svoje poslanstvo kot dominikanec, kot duhovnik. Ta situacija mi seveda poraja različna vprašanja, včasih čutim negotovost, strah za prihodnost. Po drugi strani pa zelo čutimo Božjo milost, moč, ki prihaja od Boga. Ko gledam sebe in svoje dominikanske brate in sestre, vidim velik pogum, veliko pripravljenost preprosto stati ob strani, služiti, dati sebe, svoje življenje, svoj čas, svojo moč, vse, kar imamo, tistim, ki so zdaj potrebni, ne glede na to, ali so katoličani ali ne. O tem je govoril tudi kardinal Krajewski, ko je prišel k nam in pridigal pri božični maši. Dejal je, da Jezus vsem ljudem ponavlja: "Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi". To pomeni, da se obrača na vse, ne le na vernike ali katoličane. Mislim, da bi moralo biti naše služenje, zlasti zdaj, v vojnih razmerah, namenjeno vsem,« je sklenil svoje razmišljanje p. Jaroslaw Krawiec.