Išči

Pripoved

Južni Sudan. Plastični zamaški, ki mladim odpirajo prihodnost

Novinarka Marta Genova in njen mož Antonino Costa, ki je fotograf, sta se iz vasi Villaciambra na Siciliji odpravila na 5000 kilometrov dolgo pot v južnosudansko prestolnico Džuba, da bi predstavila projekt »Open caps«, pri katerem je sodelovala celotna župnija: z zbiranjem plastičnih zamaškov so financirali štipendije za nekaj mladih v tej afriški državi, ki jo še vedno pestijo razne krize. Otroci in mladi prav preko šolanja ponovno najdejo upanje in možnosti za življenje.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kot pravi Marta, nas tudi okrožnica Laudato si’ uči, da je vse mogoče, če smo skupaj.
Italijansko ministrstvo za zunanje zadeve je Marti in Antoninu zaradi varnosti potovanje odsvetovalo. Manj kot 24 ur pred odhodom so ju celo poklicali in ponovno poudarili, da jima ne morejo zagotoviti varnosti. Vendar pa je bila želja zakoncev, da bi tudi s fotografijami predstavila in dokumentirala čudovito zgodbo, del katere sta bila tudi sama, tako velika, da sta se vseeno podala na pot.

Nekatera dekleta, ki so prejela štipendijo
Nekatera dekleta, ki so prejela štipendijo

Vse se je začelo v vasi z nekaj več kot tisoč prebivalci v pokrajini Palermo, natančneje v župniji Rožnovenske Marije. Med oznanili ob koncu svete maše sta Marta in Antonino neko nedeljo slišala župnika govoriti o zbiranju in prodaji plastičnih zamaškov s »čudežnim« učinkom. Z njimi namreč financirajo dobrodelne pobude za krhke in revne ljudi v težkih razmerah. Tokrat so solidarnost in upanje namenili otrokom v vasi blizu glavnega mesta Južnega Sudana ter jim zagotovili štipendije na srednji šoli Bro. Augusto Memorial College. Gre za zavod, vključen v projekte, ki jih Italijanska škofovska konferenca financira v državi prek Odbora in službe za karitativne dejavnosti v tretjem svetu. Pomagali so tudi pri gradnji Centra miru »Dobri Pastir«, kjer sta Marta in Antonino bivala med svojim potovanjem, ter Katoliške univerze v Južnem Sudanu. Zakonca sta prepričana, da je danes »bolj kot kdaj koli prej treba pripovedovati dobre novice« in da so novinarji »dolžni svetu pokazati tudi drugo plat medalje«.

Vse družine so vneto zbirale zamaške

Vse družine v Villaciambri in njeni okolici so z veliko vnemo zbirale zamaške in jih prinašale v domače župnišče, od tam pa so jih odpeljali v zbirališče za vse župnije Palerma, ki so sodelovale pri omenjenem projektu. Tam so zamaške preložili v 160-kilske vreče in jih nato odpeljali v podjetje, ki jih reciklira ter polizdelek prodaja drugim podjetjem, ki izdelujejo različne predmete: cevi, posode, pohištvene dodatke. V preteklih letih je bilo mogoče s prodajo zamaškov zbrati precej visoke zneske, ki so bili namenjeni spodbujanju dobrodelnih dejavnosti. Tokrat je solidarnost dosegla Džubo.

Velike vreče zamaškov
Velike vreče zamaškov

Izobraževanje je rešitev za mnoge

Kljub neodvisnosti od severa, ki je bila razglašena leta 2011, Južni Sudan še vedno pretresajo državljanska vojna, socialna, gospodarska in politična kriza. Na številnih območjih ni dostopa do sanitarij in pitne vode, ponekod ni elektrike; ceste so luknjaste in neprevozne, povsod so smeti, otroci pa so prisiljeni delati ali prijeti za orožje, namesto da bi sedeli v šolskih klopeh in se učili graditi lastno svobodo in prihodnost. S projektom zbiranja zamaškov pa se je odprla drugačna pot, ki 15 fantom in dekletom, starim od 14 do 20 let, omogoča šolanje, kar je velik korak, čeprav se zdi kot kaplja v morje.

Težave na poti ju niso ustavile

Marta in Antonino sta odšla v Južni Sudan, da bi s pomočjo projekta foto novinarstva, iz katerega bo kmalu nastala razstava, predstavila zgodbo o tem 5.000 kilometrov dolgem potovanju upanja. Na njem sta se sicer morala soočiti z različnimi težavami: kljub temu, da sta imela delovni vizum, so med prečkanjem mosta čez Beli Nil ustavili avto, v katerem sta bila, in ga preiskali, zasegli opremo in mobilne telefone. Hoteli so ju celo aretirati, vendar sta nato po posredovanju brata Bosca, tajnika šole v Džubi, ki je potoval z njima, in po plačilu določenega zneska nadaljevala pot, še bolj prepričana, da morata pokazati lepoto in moč tega projekta.

Težave na poti ju niso ustavile
Težave na poti ju niso ustavile

Ganljivo srečanje z dijaki

Spoznala sta vse dijake, posebej tiste, ki so prejeli štipendije. O projektu niso vedeli ničesar; vedeli so le, da jih je nekega dne duhovnik Mario Pellegrino, dolgoletni misijonar v teh deželah, odpeljal z ulice in iz degradiranih vasi, vendar niso pričakovali, da se bodo lahko izobraževali. Bili so presenečeni in ganjeni, ko so izvedeli, da v oddaljenem mestu obstajajo ljudje, ki mislijo nanje in jim skušajo pomagati. To jim je odprlo širši razmislek glede tega, kaj bi lahko nekoč tudi sami storili za svojo državo. Eden izmed fantov je bil še posebej hvaležen: izgubil je starše in nekatere brate in sestre, a je kljub temu ves čas govoril, kako srečen je, da je lahko v šoli.

Pouk v Džubi
Pouk v Džubi

Pomembno vedeti, kakšen je namen pobude

Podobno tudi v mnogih stvarnostih v Italiji in drugod, kjer zbirajo zamaške, ljudje velikokrat ne vedo natančno, kakšen je namen pobude. Marta in Antonino sta prepričana, da je pomembno, da se jim sporoči, kako stvari potekajo in se pokaže rezultate njihovih dejanj. Na ta način so deležni močnega sporočila, ki jih lahko spodbudi, da naredijo še več. »Če veš, da bodo ti zamaški pomagali ljudem z določenim imenom in obrazom, tudi če živijo na drugi celini, zamaške skrbno zbiraš, si vzameš čas, jih prineseš v zbirni center, postaneš eden izmed temeljnih delov projekta in to počneš z veseljem,« je prepričana Marta.

Odmev okrožnice Laudato si’

Ob tem je poudarila, da je ves čas v tej pobudi prepoznavala odmev okrožnice Laudato si'. Čutila se je osebno poklicana, da opravi svoje poslanstvo. Po njenih besedah so to »zamaški, ki ne zapirajo, temveč odpirajo možnosti za človeka in za okolje: omogočajo zbiranje in recikliranje plastike ter možnost odkupa. Gre za projekt okoljske trajnosti, ki nas prav tako opozarja na pomen krepitve vezi in povezav, saj se nihče ne more rešiti sam; le če smo združeni, lahko kaj spremenimo. Zamaške se v nasprotju s plastenko lahko reciklira in ponovno uporabi za izdelavo številnih stvari: od odtočnih cevi do gospodinjskih pripomočkov, kar je v nasprotju s kulturo odmetavanja, na katero nenehno spominja papež Frančišek.«

Cerkev Dobrega Pstirja
Cerkev Dobrega Pstirja

Fotografije, polne upanja

»Antoninove fotografije pripovedujejo o pogledih, o obrazih,« je poudarila Marta in opisala tisto, ki jo je poimenovala »Upanje«. »Prikazuje desetletno deklico s skoraj sklenjenimi rokami pred obrazom in črnimi, a sijočimi očmi, ki so kljub vsemu, kar so že videle, polne upanja in vere v življenje, v odrasle. Zato smo skorajda dolžni pomagati tem otrokom. Zdi se, kot da bi vpili: "Vi mi lahko pomagate!"« Marta je ob koncu dodala, da se mladi, ki sta jih srečala z možem, učijo ves dan, razen med odmorom za kosilo: »Njihova vztrajnost je hvalevredna, nikoli ne zdijo utrujeni; nasprotno, so željni znanja, radovedni, polni čudenja: istega čudenja, ki ga vidimo v stvarstvu, ko ni onesnaženo, umazano, iznakaženo, ko se v njem razodeva Božji pogled.«

Nekaj številk

Plastični zamaški so izdelani iz drugačnega materiala kot preostali deli plastenke, to je iz polietilena (PE) ali polietilena visoke gostote (HDPE). Gre za plastiko, ki ima zelo negativen vpliv na okolje, saj se pri njeni izdelavi uporabljajo velike količine nafte, vode in energije. Vendar pa se jo lahko vedno znova reciklira in uporablja v različne namene. Za eno tono plastičnih zamaškov (kar pomeni več kot 400.000 zamaškov) podjetja v Italiji plačajo od 150 do 200 evrov. Župnija Villaciambra je nazadnje zbrala 11 ton zamaškov in z izkupičkom pomagala pri šolanju mladih v Južnem Sudanu.

Vse družine v Villaciambri so zbirale zamaške
Vse družine v Villaciambri so zbirale zamaške
sreda, 11. januar 2023, 13:46