Dr. Monika Deželak Trojar: Zgodovina jezuitskega kolegija v Ljubljani
Dr. Monika Deželak Trojar
ZRC SAZU, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede
Ko so nam zvezde naklonjene …
Zgodovina jezuitskega kolegija v Ljubljani
(vsebinski povzetek razstave)
Reprodukcije arhivskega gradiva za razstavo so prispevali: Arhiv Republike Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica, Semeniška knjižnica Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, Slovenski šolski muzej, Österreichische Nationalbibliothek in Haus-, Hof- und Staatsarchiv.
Na uvodnem panoju smo želeli izpostaviti, da so bili jezuitski kolegiji duhovna, kulturna in verska središča tedanje Evrope in da je bilo v ospredju njihove dejavnosti šolstvo. Enako poslanstvo je imel tudi jezuitski kolegij v Ljubljani, ki je bil ustanovljen leta 1597 in je deloval vse do razpusta reda 1773. Z izbranim slikovnim gradivom smo nakazali začetke kolegija in njegovo prostorsko umeščenost pod grajski hrib. Cerkev sv. Jakoba in kolegij, ki je zrastel okrog nje, sta predstavljala središče Starega trga. To je še posebej lepo vidno na dveh upodobitvah iz Valvasorjevega časa in makete kolegija, ki jo hrani Slovenski šolski muzej.
Na drugem panoju smo predstavili začetke jezuitskega reda ter temeljne redovne dokumente. Z zemljevidom Avstrijske jezuitske province, ki je nastal okrog leta 1746, smo nakazali obseg jezuitske province, katere dejavni člen je bil tudi kolegij v Ljubljani. Zemljevid ima v zgornjem osrednjem delu legendo, s pomočjo katere lahko ugotovimo, kakšen tip jezuitskega kolegija je deloval v določenem mestu. Kot zanimivost naj omenim še to, da prinaša tudi podatke o razdalji med kolegiji, in sicer v urah. Bliskovito naraščanje števila redovnih članov smo ponazorili s t. i. geografskim drevesom, ki prikazuje jezuitske ustanove po vsem svetu in število njihovih članov leta 1762. Na shematičnem zemljevidu smo želeli nakazati dinamiko ustanavljanja jezuitskih kolegijev na področju slovenskih zgodovinskih dežel ter v neposredni okolici. Izmed ohranjenih virov o delovanju jezuitov v Ljubljani pa smo izpostavili naslovnico prvega dela Letopisa Ljubljanskega jezuitskega kolegija.
Tretji pano se osredotoča na jezuitsko pedagogiko, pri čemer izhaja iz temeljnega dokumenta jezuitskega šolstva z naslovom Ratio atque institututio studiorum Societatis Iesu oz. »Načrt in ureditev študija Družbe Jezusove«. Dokument je nastajal in zorel v zadnji četrtini 16. stoletja, končno obliko pa je dobil leta 1599. Med besedilom smo izpostavili glavne značilnosti jezuitske pedagogike, na desni strani panoja pa prikazali naslovnico izdaje tega dokumenta iz leta 1603 in prvo izmed strani, na kateri so navedena pravila za učitelje na gimnazijah. Posebnost predstavljenega izvoda je ekslibris knjižnice jezuitskega kolegija v Ljubljani. Enako kot drugod so si tudi jezuiti pri nas priskrbeli ponatise in prirejene izdaje uveljavljenih jezuitskih učbenikov. V osrednem zgornjem delu panoja je naslovnica učbenika za gramatiko, avtorja Emmanuela Alvara iz leta 1694. Za lažjo predstavo o jezuitskem šolstvu v Ljubljani pa smo v tabeli prikazali potek gimnazijskega pouka, stopnje in predmete filozofskega študija in vsebino teoloških tečajev.
Četrti pano predstavlja razgiban vsakdan jezuitskega kolegija v Ljubljani, predvsem njegovo vzgojno in pastoralno dejavnost. Izpostavlja jezuitske bratovščine, s katerimi so jezuiti poživili versko življenje vseh slojev prebivalstva. Med slikovnim gradivom izstopa podoba Marije Zavetnice s plaščem, ki krasi začetek bratovščinske knjige Marije Vnebovzete. Kot primer bogatega bratovščinskega tiska prikazujemo naslovnico priročnika jezuitske bratovščine umirajočega Kristusa iz leta 1735. Jezuitsko vpetost v program katoliške obnove na Kranjskem ponazarjamo z naslovnico zbirke nedeljskih evangelijev in beril, ki jo je v sodelovanju s škofom Tomažem Hrenom pripravil jezuit Janez Čandek. Z naslovnico rokopisnega prevoda Kempčanove Hoje za Kristusom, ki ga je leta 1659 priskrbel jezuit Andrej Jankovič, opozarjamo na obstoj jezuitskih rokopisnih knjig, ki pa so se zaradi požara, ki je leta 1774 uničil večji del kolegija, večinoma izgubile. Jezuiti so bili tudi priznani pridigarji. Med njimi izpostavljamo Jerneja Básarja, ki je leta 1734 v tisku izdal zbirko pridig z naslovom Pridige iz bukvic imenvanih Exercitia s. očeta Ignacija: zložene na vsako nedelo čez lejtu.
Na petem panoju je predstavljeno jezuitsko gledališče v Ljubljani, in sicer šolske in verske predstave ter procesije. Raziskovanje tega področja jezuitske dejavnosti je v zadnjih letih prineslo največ novosti, saj je bilo odkritih 27 v celoti ohranjenih latinskih besedil jezuitskih dram, ohranilo pa se je tudi več kot 40 latinskih in nemških perióh. Perióhe so bili gledališki listi, v katerih je bila na kratko predstavljena vsebina drame po dejanjih in prizorih, pogosto pa so jim bili dodani tudi poimenski seznami nastopajočih. Na panoju prikazujemo naslovnico natisnjene perióhe najstarejše v celoti ohranjene drame iz Ljubljane, ki je bila uprizorjena leta 1640 ob 100. obletnici ustanovitve jezuitskega reda. Ohranil se je tudi rokopis drame, ki so jo v Ljubljani uprizorili avgusta 1658 ob slovesnem odprtju novega gimnazijskega poslopja. Za osvetlitev jezuitskih verskih predstav smo izbrali naslovnico drame, v kateri so prikazali španskega kralja Filipa II. in njegovo češčenje Najsvetejšega. Stalnica v Ljubljani so bile tudi jezuitske pasijonske in spokorniške procesije na veliki četrtek. V zbirki Janeza Gregorja Dolničarja v Semeniški knjižnici se je ohranilo nekaj natisnjenih vsebinskih povzetkov teh procesij. Še posebej zanimiv je primerek iz leta 1687, na katerem so Dolničarjevi pripisi in skice. Z naslovnico perióhe drame o zmagi v bitki pri Sisku leta 1593 pa opozarjamo na to, da so jezuiti v svojih predstavah posegali tudi po temah kranjske polpretekle zgodovine.
Šesti pano izpostavlja pomen ljubljanskega jezuitskega kolegija za začetek visokošolskega študija na Kranjskem. Jezuiti so z gimnazijskim poukom začeli že takoj po prihodu, ko so v šolskem letu 1597/1598 odprli dva najnižja razreda. Prvi višješolski predmet so uvedli že leta 1619, ko so začeli predavati moralno teologijo. Na pomembnost jezuitskega uvajanja višješolskih predmetov ob rednem gimnazijskem programu opozarja spominska plošča na pročelju nekdanje stavbe Akademije za glasbo, ki jasno nakaže, kako daleč v preteklost segajo prvi zametki poznejše univerze v Ljubljani. Način izvajanje pouka in šolski vsakdanjik nam slikovito opisujejo ohranjeni ljubljanski jezuitski dnevniki, predvsem Dnevnik šolske prefekture, in posamezni ohranjeni seznami najboljših učencev. Po zaslugi jezuitov je Ljubljana relativno zgodaj dobila tudi višješolski študij. Leta 1704 so uvedli filozofske študije in odprli stolico za cerkveno pravo, leto pozneje stolici za matematiko in fiziko, leta 1768 pa še stolico za mehaniko. Ljubljanski višješolski program se je v veliki meri ujemal z vsebino študija na filozofskih in deloma tudi teoloških fakultetah drugih jezuitskih univerz, a s to razliko, da ni imel statusa univerze in da zato ni mogel podeljevati akademskih nazivov. Zanimive glasnice ljubljanskega višjega šolstva so ohranjene natisnjene teze nekaterih jezuitskih učencev. Na pano smo uvrstili tezo jezuitskega študenta, doma iz Vipave, na kateri je upodobljeno zmagoslavje Julija Cezarja.
Sedmi pano prinaša izbor vidnejših profesorjev kolegija in njihove zasluge za razcvet znanosti. Izpostavljamo polihistorja, zgodovinarja, pridigarja, teologa, filozofa in dramatika Janeza Ludvika Schönlebna; glasbenika in skladatelja Janeza Krstnika Dolarja; matematika in fizika ter začetnika ljubljanskega fizikalno-matematičnega kabineta Bernarda Ferdinanda Erberga; botanika, zoologa in mineraloga Franca Ksavra Wulfna; in tudi Gabrijela Gruberja, prvega vodjo kátedre za mehaniko v Ljubljani, ki je najbolj znan po regulaciji Ljubljanice in izsuševanju ljubljanskega barja. Imel pa je tudi veliko zaslug za ponovno priznanje jezuitskega reda.
O pomembnosti jezuitskega kolegija v 17. in 18. stoletju nam največ pove 8. pano. Izpostavljena imena na njem dokazujejo, da so bili temelji za kulturni, znanstveni in umetniški preporod na Slovenskem postavljeni v jezuitskih srednjih in višjih šolah v Ljubljani. Kot prvi je predstavljen polihistor Janeza Vajkard Valvasor. Sledijo mu: pravnik in zgodovinar Janez Gregor Dolničar; prvi predsednik Akademije operozov, Janez Krstnik Prešeren; zdravnik Marko Grbec in eden prvih pobudnikov slovenskega književnega preporoda, Marko Pohlin. V spodnjem delu panoja se zvrstijo šolnik in jezikoslovec Blaž Kumerdej; jezikoslovec in prevajalec Jurij Japelj; matematik Jurij Vega, vsestranski razsvetljenec Anton Tomaž Linhart; in pesnik ter šolnik Válentin Vodnik.
Deveti pano se posveča že uvodoma omenjenemu Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu, ki se je prav tako šolal pri jezuitih v Ljubljani in pozneje na Dunaju vstopil v jezuitski red. Tekom redovne formacije si je pridobil bogato znanje na področju matematike, fizike in astronomije. Vse to mu je pozneje nadvse koristilo pri misijonarskem delu na Kitajskem. Na panoju predstavljamo faksimile dokumenta, s katerim mu je kitajski cesar leta 1753 za njegove zasluge na astronomskem, kartografskem in predvsem diplomatskem področju podelil naziv mandarina 3. stopnje. Prikazani sta tudi prva in zadnja stran Hallersteinovega pisma bratu Vajkardu iz leta 1761. Najpomembnejša na tem panoju je slika astronomske naprave, ekvatorialne obročaste krogle, ki jo je v Pekingu izdelal Hallerstein. Kopija te naprave, ki jo bo LR Kitajska podarila Ljubljani, bo stala na Grudnovem nabrežju. Hallersteinovo predstavitev zaključuje slika nagrobnika, ki njegove zasluge povzema v latinskem in kitajskem jeziku.
Zadnji pano uvodoma predstavi Gabrijela Gruberja, potem pa na kratko povzame usodo Grubarjeve palače od razpusta jezuitskega reda pa vse do danes, ko v njem domuje Arhiv Republike Slovenije. Orisana je dejavnost arhiva in obseg ter število fondov arhivskega gradiva. Med gradivom želimo posebej opozoriti na listino iz leta 1341 o povzdigu svobodnih grofov Žovneških v grofe Celjske. To je najpomembnejša v seriji 738 izvirnih listin celjskih grofov, ki so bile letos uvrščene na Nacionalno listo Spomin sveta UNESCO. Med fotografijami notranjosti Grubarjeve palače pa izpostavljamo baročno stopnišče s stropno poslikavo, o kateri je bilo ob nedavnem restavratorskem posegu ugotovljeno, da je delo Kremser-Schmidta in ne Andreja Herrleina.