SVET

V Ugandi beatifikacija misijonarja p. Giuseppeja Ambrosolija

V nedeljo, 20. novembra, je v Ugandi potekala beatifikacija p. Giuseppeja Ambrosolija, misijonarja iz kongregacije kombonijancev. Slovesno sveto mašo v kraju Kalongo, kjer je kot zdravnik deloval 31 let, je vodil msgr. Luigi Bianco, apostolski nuncij v Ugandi. Med homilijo je poudaril, da je p. Ambrosoli zdravil tako telesne kot tudi duševne rane. S Kalongom je bil včeraj posebej povezan tudi Ronago, rojstni kraj novega blaženega, kjer je kardinal Oscar Cantoni daroval zahvalno sveto mašo.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Giuseppe Ambrosoli se je rodil 25. julija 1923. Po študiju medicine v Milanu in Londonu je leta 1951 vstopil v kongregacijo kombonijancev. V duhovnika je bil posvečen 18. decembra leta 1955, 1. februarja naslednje leto pa je odšel kot misijonar v Ugando.
Msgr. Bianco je med beatifikacijo spregovoril o pričevanju življenja novega blaženega. Za duhovništvo se je odločil po tem, ko je bil že zdravnik, tako da je svoje življenje v celoti posvetil zdravljenju ran na telesu in na duši, in sicer s tem, da je odšel v Afriko.

Misijonar je most med Cerkvami in ljudstvi

Ta njegov odgovor na misijonarski klic je po nuncijevih besedah obrodil pomembne sadove tudi na področju pobratenja med narodoma. Msgr. Bianco je izpostavil, da misijonar predstavlja most med Cerkvijo, ki ga je poslala in Cerkvijo, ki ga je sprejela. Šlo je za nekakšno pobratenje med Ronagom v italijanski pokrajini Como in Kalongom v Ugandi, pa tudi med dvema ljudstvoma. Kot je dejal nuncij, je novi blaženi Italijan in Ugandčan.

Kristusovo kraljestvo je kraljestvo ljubezni

Ob slovesnem prazniku Kristusa, Kralja vesoljstva, je msgr. Bianco med homilijo prav tako spomnil, kakšen je pomen Kristusovega kraljevanja: daroval je svoje življenje iz ljubezni in ni iskal moči. Njegovo kraljestvo je po nuncijevih besedah drugačno od kraljestev sveta, saj Bog ne kraljuje zato, da bi povečal svojo moč in zatiral druge; ne kraljuje z vojsko in s silo. »Njegovo kraljestvo je kraljestvo ljubezni: ko pravi "Jaz sem kralj", Jezus pojasni, da je "kralj" kraljestva tistih, ki darujejo svoje življenje za zveličanje drugih, je dejal msgr. Bianco in nadaljeval: »Vse to je navdihovalo odločitve p. Giuseppeja Ambrosolija, ki je dal na razpolago svoje zdravniške kompetence v krajih, kjer v tistem času niso imeli veliko znanja z medicinskega področja. Pri tem pa nikoli ni pozabil na skrb za človeka v celoti. Zdravil je bolezni, torej telesne bolečine, pa tudi rane duše.«

Bog je ljubezen in jaz sem njegov služabnik za trpeče

»Povabljeni smo, da tudi mi posnemamo junaške kreposti novega blaženega: vero, upanje, ljubezen, ponižnost, dobroto, potrpežljivost, velikodušnost, duha služenja, čut za dolžnost ter razpoložljivost. Vsi, ki so ga poznali, so rekli, da je bil izredno ponižen. Živel je to, kar je govoril: "Bog je ljubezen in jaz sem njegov služabnik za ljudi, ki trpijo."«

Dva meseca po posvečenju že v Ugandi

Nuncij je nadalje spomnil, da je p. Ambrosoli na dan mašniškega posvečenja zapisal, da želi biti vse življenje ogledalo, katerega narava je odsevati prejeto Božjo ljubezen. »Popolnoma je bil potopljen v Božjo ljubezen, zato je vse, kar je delal kot človek, kot duhovnik, odsevalo Božjo ljubezen vsem ljudem, posebej trpečim.« Po dveh mesecih duhovništva je bil že v Ugandi in kot je dejal msgr. Bianco, se je z njim začelo veliko poglavje evangelija ljubezni. V bolnišnico v Kalongu, kjer je deloval 31 let, so prihajali ljudje z vseh koncev države. Na svoje domove so odhajali ozdravljeni na telesu in duhu. Kot zdravnik je bil p. Ambrosoli zelo znan, vendar pa je vedno govoril, da je bistveno, da se razodene Božja slava. Zapisal je, da si prizadeva iskati Božjo slavo ter dobro duš, hkrati pa biti ponižen, se izogibati častem in se zavedati, da je uspeh vedno Božji dar.

Dva oltarja: oltar evharistije in operacijska miza

Ljudje so se spraševali, kje je dobival moč za vse, kar je živel: v molitvi, ki je bila temelj za njegovo trdnost, vnemo in razpoložljivost. Molil je zgodaj zjutraj in pozno zvečer, pod zvezdnatim nebom. Sam je dejal, da je potrebno vstopiti v krog Svete Trojice, da bi lahko dihali z obema kriloma pljuč: stik z Gospodom v evharistiji in nesebično služenje bolnikom. Lahko bi rekli, da sta bila za p. Ambrosolija v Kalongu dva oltarja: oltar evharistije in operacijska miza v bolnišnici. Tako kot dve roki držita hostijo, prav tako z istim spoštovanjem dve roki tudi služita bolnikom, ki potrebujejo pomoč.

Veder, poln upanja tudi v preizkušnjah

Bil je vedno veder, z nasmehom na obrazu, poln upanja, tudi v preizkušnjah. Tudi sam je imel zdravstvene težave in se je moral pri svojem poslanstvu soočati z mnogimi izzivi. Leta 1982 se je njegovo zdravje poslabšalo. V času, ko je v bližini izbruhnil oborožen spopad, je pomagal vsem. Ko je prišel ukaz, da morajo zapustiti misijon in bolnišnico, pa je svoje sobrate misijonarje potolažil z naslednjimi besedami: »Pogum! To je trenutek, ko moramo razumeti, zakaj smo prišli sem.« 27. marca 1987 je zaspal v Gospodu in mu izročil svoje telo in dušo z naslednjimi besedami: »Gospod, naj se vedno zgodi tvoja volja.«
Nuncij v Ugandi je ob koncu homilije dejal, da sta bili bolnišnica in šola za babištvo v Kalongu življenje p. Ambrosolija in predstavljata njegovo dediščino, ki se mora nadaljevati in rasti s sodelovanjem vseh.