V bolnišnici Bambino Gesù od začetka vojne zdravili 1600 ukrajinskih otrok
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Zdravnica Sara Catena, ki je v bolnišnici odgovorna za bolnike iz tujine, je poudarila, da otroci pridejo z velikimi travmami, saj so se naenkrat znašli sredi bomb. Mnogi izmed njih ob prihodu ne govorijo, potem pa se s pomočjo strokovnjakov s področja klinične psihologije, vzgojiteljev in muzikoterapije postopoma odprejo. Od 24. februarja, ko je izbruhnila vojna, je bolnišnica Bambino Gesù nudila zdravljenje okoli 1600 otrokom iz Ukrajine. Trenutno se jih v bolnici zdravi 20, v raznih drugih nastanitvah pa okreva 13 otrok. Skupno gre torej za 33 družin, saj je potrebno pri zdravljenju otrok poskrbeti tudi za starše, včasih skupaj s starimi starši, ki pridejo v Italijo. V teh primerih imajo pomembno vlogo medkulturni mediatorji, ki pomagajo premagovati jezikovne ovire, poleg tega pa bolnišnica prav tako organizira tečaje italijanščine. Kot je še poudarila Sara Catena, so vsi zaposleni zelo odprti in pomagajo na vse mogoče načine: gre za obogatitev njihovega dela, tudi s človeškega vidika. Sama je poudarila, da so jo številne zgodbe, s katerimi se je srečala, pretresle. Spominja se babice, ki je bila globoko ganjena, ko so ji povedali, da je vse brezplačno: nastanitev, zdravljenje, hrana … začela je jokati in ko so jo vprašali, zakaj joka, je odgovorila, da se ji je prvič v življenju zgodilo, da je kaj dobila zastonj. Catena je ob tem dodala, da so se tudi zaposleni še bolj zavedali, kako pomemben je njihov prispevek v takšnih situacijah.
Zdravnica Mariana Mitiai je Ukrajinka, ki je zadnje tri mesece v bolnišnici Bambino Gesù zadolžena za sprejem pacientov iz njene države. Ne neha ponavljati, da je bolnišnica »odlična«, govori o »povezani družini, kjer se vsi medsebojno podpirajo«. Sama pravi, da je njena naloga tudi povezovanje med zdravniki in potrebami malih bolnikov. Poudari, da je zdravstvena oskrba, ki jo nudijo v bolnišnici, »visoko specializirana in predvsem brezplačna, kar je zelo pomembno za starše, ki so zaskrbljeni za življenje svojih otrok«. Skrbi jih, kaj se bo zgodilo v Ukrajini. Vedno jih navdajata strah in tesnoba, vendar imajo vsaj veliko možnosti, da bodo njihovi otroci lahko živeli polno in zdravo življenje. Mariana je prav tako opazila, da je med zdravniki, medicinskimi sestrami in ostalim osebjem veliko medsebojnega zaupanja. Želi si, da bi tudi Ukrajinci zaupali drug drugemu in doda, da misli, da bo po izkušnji vojne to mogoče; da bodo prišli do tega, da si bodo »100-odstotno zaupali«.
Svojo izkušnjo o sprejemu in skrbi celotne bolnišnice je podelila tudi Ana Osipova, mama dečka Lionya, ki se zdravi na onkološkem oddelku. Njena pripoved je prepletena z nasmehi in solzami, ki govorijo o bolečini in upanju. Povedala je, da sta s sinom Ukrajino zapustila 26. marca in naslednji dan sta bila že v bolnišnici, kjer so začeli z zdravljenjem. Ob prihodu je bil Lionya zelo slaboten, saj se je po odstranitvi malignega tumorja rak čez nekaj časa ponovil. Ana se je že nekaj časa zanimala za zdravljenje v Italiji, saj je bila to edina možnost za življenje, vojna pa je čas le pospešila. Tudi ona je presenečena nad velikodušnostjo v bolnišnici Svetega sedeža: brezplačna hrana in nastanitev, prostovoljci, ki jo peljejo v bolnišnico, da je čez dan s sinom, zvečer pa jo odpeljejo nazaj v strukturo, kjer je nastanjena. Prav tako je spregovorila o begu iz Ukrajine takoj, ko so slišali eksplozije, o prehodu skozi vas v okolici Žitomira ter o Lionjyevem strahu, kadar gre mimo helikopter ali letalo: vedno pogleda v nebo, kadar sliši glasne zvoke, je zelo zaskrbljen.
Ob koncu pogovora pa je Ana še odgovorila na vprašanje, kaj bi zaželela materam in otrokom, ki so ostali v Ukrajini: »Vsem ukrajinskim otrokom želim zdravja, vsem želim jasno nebo, resnično se želimo vrniti v Ukrajino.«
