Umrl jezuit p. Gumpel, najodločnejši zagovornik papeža Pija XII.

P. Federico Lombardi – Vatikan

Pater Gumpel se je rodil 15. novembra 1923 v Hannovru. Njegova družina je pripadala visokemu družbenemu razredu, vendar pa so jo nacisti preganjali; mamo so zaprli, starega očeta pa umorili. Gumpel je moral zato kmalu zapustiti Nemčijo in je nadaljeval šolanje v Franciji, nato pa na Nizozemskem, kjer je tudi vstopil k jezuitom. Leta 1947 je bil poslan v Rim, kjer je v kolegiju Germanik predaval filozofijo. V tistem času po vojni so bili njegovi študenti večinoma starejši od njega.

S študijem teologije je nadaljeval na jezuitski fakulteti Heythrop College v Angliji (1949-1953), kjer je spoznal mladega italijanskega jezuita, Paola Molinaria, ki ga je učil angleščino. To je bil začetek prijateljstva in sodelovanja, ki je trajalo vse življenje.
Leta 1952 je bil Gumpel posvečen v duhovnika, leto kasneje pa je odšel v Španijo, kjer je zaključil jezuitsko formacijo. Leta 1954 se je vrnil v kolegij Germanik, kjer je predaval teologijo, hkrati pa je na Papeški univerzi Gregoriana končal doktorat iz teologije.

Leta 1960, ko je bil p. Molinari imenovan za novega generalnega postulatorja Družbe Jezusove, se je tudi za p. Gumpla začelo 50-letno obdobje življenja in služenja v jezuitski kuriji na področju postopkov za kanonizacijo. Med letoma 1972 in 1983 je bil svetovalec na Kongregaciji za zadeve svetnikov, od leta 1983 do 1993 pa relator in predavatelj na šoli »Studium«, ki je namenjena formaciji postulatorjev in sodelavcev iste Kongregacije. Hkrati je poučeval duhovnost in pravo na Univerzi Gregoriana in Papeškem vzhodnem inštitutu.
Skupaj s patrom Molinarijem sta do leta 2010 zaključila 39 postopkov za beatifikacije in kanonizacije v Družbi Jezusovi. Pater Gumpel pa je kot relator na na Kongregaciji spremljal več kot 70 postopkov. Svoje delo je vedno opravljal z veliko zavzetostjo in skrbnostjo strokovnjaka, tako na področju zgodovine, kot tudi teologije in duhovnosti.

Papeža Janez XXIII. in Pavel VI. sta zelo cenila p. Molinara in p. Gumpla in sta ju pogosto prosila za nasvete in pomoč. Pater Gumpel je med koncilom na željo Pavla VI. večkrat obiskal škofovske konference v Afriki, da bi jih seznanil z novostmi ter z njimi poglobil različne tematike in teološke vidike.
Nedvomno pa je postopek za beatifikacijo Pija XII. tisti, kateremu je p. Gumpel posvetil največ časa in zaradi katerega je bil najbolj znan. Leta 1965, proti koncu koncila, je Pavel VI. napovedal začetek postopkov za beatifikacijo Pija XII. in Janeza XXIII.

Postopek za Pija XII. je bil zaupan postulaciji Družbe Jezusove. Postulator je bil p. Molinari, ki je s pomočjo p. Gumpla lahko opravil poglobljene študije v vatikanskih arhivih, do katerih sta imela prost dostop. Leta 1983 pa je bil p. Gumpel, ki je postal relator na Kongregaciji za zadeve svetnikov, uradno imenovan za relatorja v postopku za beatifikacijo Pija XII. Verjetno nihče drug ni tako globoko preučeval in poznal osebnosti ter del tega papeža. Zagotovo pa je bil najbolj odločen in predan zagovornik Pija XII. spričo obtožb in ugovorov, ki so se nanj zgrinjali z različnih strani. Gumpel je bil izjemen poliglot, tekoče je govoril angleško, italijansko, nemško, francosko, nizozemsko in špansko. Poleg številnih publikacij in sodelovanj na konferencah je podal več kot 300 intervjujev za televizijo, radio in druge medije. Za mnoge novinarje so intervjuji z njim ostali nepozabni. Bil je razločen, jasen, odločen ... lahko je govoril dobesedno ure in ure in odgovarjal na najzahtevnejša vprašanja na zelo neposreden način. Vedno je branil spomin na Pija XII., in to je storil s popolnoma zanesljivimi argumenti in dokumentacijo. Trdno je bil prepričan, da si papež Pij XII. zasluži kanonizacijo in da ga bo Cerkev prej ali slej razglasila za svetnika.