Kardinal Semeraro: Stavba svetosti Marije Berenice Duque Hencker zgrajena na ponižnosti

 Kardinal Macello Semeraro

Stavba svetosti, zgrajena na ponižnosti

Homilija prefekta Dikasterija za zadeve svetnikov kadrinala Marcella Semerara ob beatifikaciji častitljive Božje služabnice Marije Berenice Dunque Hencker

»Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Med oznanilom Gospodove Besede smo poslušali to izjavo Device Marije. Gre za zaključek njenega pogovora z angelom, ki ji je prinesel veselo sporočilo. Vsekakor »veselo«, ker označuje začetek našega odrešenja. Tako razumemo to oznanilo in tako ga izrekamo v izpovedi svoje vere: »Večni Božji Sin se je utelesil v naročju Device Marije in postal človek.« Toda ali ga je sveta Devica takoj in vsekakor na ta način razumela? Evangeljska pripoved nam je sporočila, da je bila na začetku zelo vznemirjena in da ji je Gabriel, da bi jo potolažil, rekel: »Ne boj se.« Potem se je začel pogovor, med katerim je Marija vprašala: »kako?« Tako nam je zgled v veri tudi v svoji želji, da bi poglobila razumevanje Božje besede. In potem, nam bolj naprej evangelij pravi, da je »premišljevala« in »shranila« Gospodovo besedo in da jo je tudi uresničevala, tako da je služabnikom na svatbi v Kani rekla: »Karkoli vam reče, storite« (Jn 2,5). Sv. Janez Newman je razlagal: »Marija nam je vzor vere tako v sprejemanju kot v preučevanju božanske Resnice. Ne misli, da je dovolj sprejeti jo, ampak se pri njej zadržuje, jo uporablja, jo z ljubeznijo razvija« (prim. Univerzitetni govori, XV, 1-3).

Marija nam je zgled tudi v tem, da se je čutila majhna spričo veličine poslanstva, za katerega je čutila, da ji je naloženo. Ni je navdalo s ponosom, ko je slišala, da bo njen sin imel »kraljestvo, ki mu ne bo konca« (v. 33). Namesto tega ostane ponižna in izjavi: »Gospodova služabnica sem« (v. 38). Angelu, ki ji je obljubljal vzvišene reči – bo razlagal srednjeveški avtor – je Marija odgovorila s ponižnimi besedami (Adam iz Perseigne, Sermo I. In Annunt. Virg.: PL 211,706). Marija bo vedno ostala takšna: ponižna. Papež Frančišek pravi: »Marijin odgovor je kratek stavek, ki ne govori o slavi, ne govori o privilegiju, ampak samo o razpoložljivosti in služenju. Tudi vsebina je drugačna. Marija se ne povzdiguje spričo obeta, da bo postala Mesijeva mati, ampak ostane skromna in izrazi svojo privolitev Gospodovemu načrtu. Marija se ne ponaša. Ponižna je, skromna. Ostaja takšna, kot je vedno bila. To je pomenljiv kontrast. Da nam razumeti, da je Marija zares ponižna in se ne skuša postavljati v ospredje. Priznava, da je majhna pred Bogom in je zadovoljna, da je tako« (Angelus, 24. Decembra 2017).

Ta vidik sem poudaril iz preprostega razloga, ker je bila ena izmed značilnosti v življenju naše nove blažene ravno ponižnost. To je bila namreč večkratna sodba teoloških svetovalcev med procesom za beatifikacijo in za kanonizacijo. To je zelo pomembno, saj je temelj vseh krščanskih kreposti ravno ponižnost. Sv. Avguštin je dejal: »Želiš biti visok? Začni na dnu. Če nameravaš zgraditi visoko stavbo svetosti, najprej pripravi temelj ponižnosti« (Sermo 69,2: PL 38,441). V tem je imela mati Marija Berenice, danes razglašena za blaženo, vedno za vzor Devico Marijo v Oznanjenju, ki ji je posvetila svojo prvo redovno ustanovo: sestre oznanjenja. Sama je svoj vsakdan živela v bistvenem, ko se je imela za »črvička«, »smeti«, za »nič« (gusanitos, basura, nada).

Potem pa je še ena točka, ki jo želim poudariti in to je zaključni stavek evangeljske pripovedi: »Angel je odšel od nje« (v. 38). Bog je Mariji zaupal ogromno poslanstvo, vendar ji ni zapustil »knjižice z navodili«. Ko je dobil soglasje, je Angel odletel proti nebu; Marija pa je ostala na zemlji … ostala je sama s skrivnostjo svojega materinstva. Kaj storiti? Komu povedati? Kako povedati? Da, mi pravimo, da je treba živeti iz vere … kako, pa je prepuščeno nam, naši ustvarjalnosti. Bog nas namreč vedno pušča svobodne. Razumemo torej, da živeti iz vere ne pomeni, da imamo recept za probleme, ampak da vsakič iščemo osebni odgovor ob upoštevanju Božjih slogov in v dojemanju zgodovinskih vprašanj. Na koncu koncev je to svetost in razlog, zakaj nam vsak svetnik kaže drugačen obraz svetosti.

Na vprašanje kako vsak dan odgovoriti Bogu, je morala naša blažena – kot sicer vsak izmed nas – dan za dnem iskati v težavah, v trpljenju in s premagovanjem številnih preizkušenj. Nasprotovanj in nerazumevanja je imela veliko. »Dober zgled« pa je spet dobila pri Mariji, ki je, kot nadaljuje evangeljska pripoved po odlomku, ki smo ga danes prebrali, »hitro vstala in se v naglici odpravila v gričevje« (v. 39). Sv. Beda Častitljivi – angleški benediktinski menih, ki je živel v 8. stol. – je z nekaj svete ironije pripomnil, da je Marija medtem, ko je angel odletel v nebo, plezala po gorah! To je pojasnil s tem, da je dodal, da kadar sprejmemo Božjo Besedo, moramo najprej splezati na vrhove ljubezni (prim. In Ev. Lucae I: PL 92,320).

Na koncu se mora torej vse preliti v ljubezen. In tudi v tem je naša blažena hotela posnemati Marijo. Ljubezen je bila namreč dejansko druga značilnost njenega zemeljskega bivanja. Ubogi so bili v središču njenega življenja in tudi zato, da bi bili ubogi »evangelizirani«, je začela redovno ustanovo. Posebno ljubezen je imela do najbolj ubogih otrok, ki jih je imela za Gospodove ljubljence. Med nje je hodila prepričana, da je njihovo nebeško kraljestvo, ki se – je govorila – začenja tu doli preko majhnih stvari. Tako je bilo za Marijo in tako bo vedno, vse do konca časov: »ozrl se je na nizkost svoje dekle; velike reči mi je storil Vsemogočni.« Naj bo tako tudi za nas. Amen.