Nečakinja papeža Janeza Pavla I. o zadnjem srečanju pred konklavom

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Stric, kakršnega bi si vsak želel imeti

Kot je povedala za Vatican News, je bil za nečake »poseben stric; stric, kakršnega si vsak želi imeti. Kadar je prišel domov, nikoli ni nikogar oštel. Če že, je imel resen, zaskrbljen obraz, vendar pa se mu je potem vedno povrnil nasmeh,« doda hči Edoarda Lucianija, brata papeža Janeza Pavla I.

Zadnje srečanje pred konklavom

Svojega strica je nazadnje videla poleti leta 1978, malo preden je šel na konklave. Z avtom jo je peljal v Belluno, kjer je živela in je imela v najemu stanovanje. Med potjo jo je tedanji beneški patriarh vprašal, če lahko blagoslovi stanovanje, ona pa je zaradi pomanjkanja časa odgovorila, da bi bilo bolje, da bi prišel drugič. »Morda ne bo druge možnosti,« je skoraj preroško odgovoril bodoči papež. Nečakinjo je vprašal, če je izobesila križ in ko je odgovorila pritrdilno, je dodal, da je potem tako, kakor da bi že prišel blagoslovit stanovanje.«

»Še naprej blagoslavljaj moj dom«

Amalia ganjena pove, da je v dnevni sobi obesila fotografijo Janeza Pavla I. in se spominja predvsem trenutkov težav v zakonu, ko je kdaj tudi spala na kavču. Tedaj je vedno gledala stričevo fotografijo in ponavljala: »Še naprej blagoslavljaj moj dom.«

Otroška navihanost

Nečakinja se spominja tudi pripovedi svojega očeta, ki je bil pet let mlajši od bodočega papeža. »Bila sta usklajena, kot prijatelja, ki skupaj kaj "ušpičita".« Na vprašanje, če je Albino Luciani že kot otrok kazal znamenja glede svoje prihodnosti, Amalia z nasmehom odgovori: »Sploh ne.« Ob tem pove, kako sta se brata igrala z drugimi otroki v domačem kraju ter anekdoto v zvezi z lovom na zaklad, ki se je končal z žrebanjem nagrad. »Na koncu si izžrebal listek in dobil za nagrado igračo iz borovega storža ali svinčnik, včasih pa tudi čokolado, saj so jo nekatere deklice dobile od očetov, ki so bili v Ameriki.« Ko je bil čas za žrebanje, je mladi Albino bratu Edoardu, ki še ni znal brati, pokazal, kateri listek naj izvleče, in enako je storil tudi sam. Tako sta oba dobila čokolado. Ko ga je Edoardo vprašal, kako je to storil, mu je razkril trik: nekako je našel način, da je napisal nagrado na zunanji strani listka. Po besedah Amalie Luciani ta anekdota kaže, da lahko vsi postanemo svetniki: »Vse, kar moraš storiti, je, da si to želiš in si za to prizadevaš.« K temu smo poklicani vsi krščeni, spodbuda na tej poti pa nam je lahko tudi odkrivanje življenja in duhovnosti novega blaženega.