15 let frančiškanskega Doma za otroke v Betlehemu

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Od popoldanskih dejavnosti do stalne nastanitve

Leta 2007 so frančiškani v Betlehemu odprli Dom za otroke, ki poleg prostora za popoldanske dejavnosti nudi tudi nastanitev za otroke in najstnike iz težkih socialnih okolij ter ranljivih situacij: tako nekateri v Domu živijo od ponedeljka do sobote popoldan, drugi pa pridejo po šoli, da se tam učijo. Struktura jim nudi podporo in pomoč, ki bi jo sicer težko našli v družbi ali v svojih družinah, kjer se pogosto ne zanimajo zanje. Petnajsto obletnico delovanja so obeležili s sveto mašo, katere so se poleg varovancev udeležili patri frančiškani, zaposleni ter sodelavci.

Ne ustanova, ampak dom; vzgoja v frančiškanskem duhu

P. Sandro Tomašević, direktor Doma za otroke, je v pogovoru za Vatican News povedal več o začetkih projekta ter o današnji izkušnji dela. »Frančiškanski Dom za otroke je nastal leta 2007, ko je p. Marwan, ki je bil župnik v Betlehemu, videl družine, ki so imele različne vrste težav, nekateri otroci so bili zapuščeni. Predlagal je, da bi začeli s projektom skupaj s sestrami Marijinimi frančiškankami, ki so tukaj. P. Marwan je bil prvi direktor Doma, bil pa je predvsem tudi oče za te otroke, ki v družinah pogosto niso imeli izkušnje tovrstnega odnosa. Pri nas ne gre za ustanovo, ampak želimo, da bi bil to dom. Otroci so kristjani, vzgajamo jih v frančiškanskem duhu, v družinskem slogu.«

Celostna skrb, družinsko ozračje

»Skrb je ena izmed ključnih besed pri našem delu. Gre za celostno skrb, priskrbimo jim vse, kar potrebujejo, kakor naj bi to storili starši. Skupaj z vzgojitelji, psihologi in drugimi se trudimo, da bi rasli v zdravem družinskem ozračju. Družina je kraj, kjer se naučimo ljubiti. To je zelo pomembno, saj otroci vidijo vse. Prizadevamo si, da bi konkretno in v polnosti živeli besede papeža Frančiška, ki je dejal, da je družina kraj srečanja in podelitve; kraj, kjer se učimo izstopati iz sebe, sprejemati drugega in mu biti blizu. Otroci pri nas živijo vsaj šest dni v tednu, tako da je to bistvenega pomena. Lepo je videti, kako so pozorni, ko pride nekdo na novo: sami od sebe vprašajo, če kaj potrebuje, mu razkažejo hišo in podobno. Tudi na ta način izstopajo iz samih sebe.«

Spremembo opazijo tudi drugi

Kot je dejal p. Tomašević, bivanje v Domu odločilno vpliva na otroke in mlade, kar pogosto opazijo tudi drugi: »Lani je k nam prišel fant, ki je pred tem dva tedna živel na ulici. Čez nekaj časa so me njegovi učitelji vprašali, kako to, da se je tako zelo spremenil. Nekdo je skrbel zanj, počutil se je doma, čutil je, da je ljubljen. Zelo pomembno je, da smo jim blizu, da smo pozorni nanje; tako kot ravnamo mi z njimi, bodo ravnali tudi oni z drugimi.«