Kardinal Zuppi: Vrata so sprva ozka, potem pa postanejo neverjetno široka

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Božja slava se razodeva v krhkosti, ne v moči

Na začetku homilije se je kardinal Zuppi zaustavil ob prvem berilu iz knjige preroka Izaija, kjer Gospod, ki prihaja, da zbere »vse narode in jezike«. »Prišli bodo in videli moje veličastvo,« zapiše Izaija. Ob teh besedah je kardinal dejal, da »čutimo veliko veselje in vedno novo čudenje do tega ljudstva, ki je izšlo iz anonimnosti in džungle kompleksnosti. Takšna človeška očaranost nas osvobaja razočaranja, ki se tiho naseli v naša srca in nam na koncu pomaga spoznati Boga in lepoto njegovih darov«. Predsednik Italijanske škofovske konference je povabil, naj zremo »Božjo slavo, ki je zelo drugačna od človeške«, ter spomnil, da se v »digitalni antropologiji hrani s sledilci in skrbjo za videz, pogosto z velikimi in praznimi žrtvami. Božja slava je bolj resnična od človeške in se razodeva v krhkosti, ne v moči; je za vse in ne le za kakšnega vplivneža, ki promovira samega sebe. Božjo slavo najdemo v veselju nemega človeka, ki končno razloži svet, ki ga ima v svojem srcu; v posušenih solzah žene, ki žaluje za svojim mrtvim otrokom, ali v upanju, ki se prižge v srcu grešnika, katerega je dosegla luč ljubezni«.

Ne moremo imeti Boga za Očeta, če nimamo Cerkve za mater

Kardinal Zuppi je nato spomnil na mnoge, ki so pred nami hodili po poti, ki vodi na praznovanje brez konca, posebej na Božjega služabnika Luigija Giussanija, ustanovitelja gibanja Občestvo in osvoboditev, ki se je rodil pred stotimi leti. »Gledajo nas iz nebes in mi jih gledamo v edinem neskončnem obzorju ljubezni. Kako res je, da ne moremo imeti Boga za Očeta, če nimamo Cerkve za mater,« je dejal kardinal ter poudaril, da »Cerkev ni neotipljiva, abstraktna in prosojna entiteta, ampak ima značilnosti – človeške in duhovne – naše izkušnje, mesa, karizme klica, ki nam daje prepoznati, kakšen dar smo. Ob tem je navedel Giussanijeve besede: »Če je Beseda postala meso, jo najdemo v mesu, identično; ne gre torej za nekakšen pobožen spomin ali nejasen občutek pietete do Jezusa«. Bolonjski nadškof je dodal, da je žalostno videti, da tudi kristjani »zamenjujejo individualizem z zrelostjo; vzporejajo pripadnost in vest, občestvo in odgovornost, močno vez in notranjo svobodo. Lepota tega, da smo tukaj, nam vsem pomaga, da se veselimo občestva, ki nas povezuje med seboj in s celotno Cerkvijo. Da pa bi ga razumeli in mu pomagali, je potrebno, da se poglobi "v osebni veri, v osebnem odnosu s Kristusom in z Bogom", ne pa obratno«.

Bog nas obravnava kot otroke, ne kot tujce

V nadaljevanju homilije se je kardinal Zuppi zaustavil ob besedah iz drugega berila, kjer beremo, da naš Oče »vzgaja tistega, ki ga ljubi«. »Bog nas obravnava kot otroke, ne kot tujce; kakor oče, ne kakor raztresen spremljevalec, ki se ne meni za stvari ali kot aseptični sodnik, ki opazuje in izreka obsodbe. Oče ne goji suma, ne napada z ledenim vetrom ravnodušne sodbe, ampak nas postavi pred same sebe; pomaga nam izbrati, najti ponovno najti same sebe; čaka, da mi pridemo do njegovega in našega doma, da bi nas lahko objel in nas ponovno postavil za gospodarje.« Ob tem je predsednik Italijanske škofovske konference navedel besede francoskega pesnika Pégyja, ki je zapisal, da »nas naš Oče ne poseduje, ampak želi le, da ga začnemo ljubiti kot ljudje: svobodno, zastonjsko«. »In da bi nam pridobil to svobodo, je žrtvoval vse,« je nadaljeval kardinal ter se navezal na evangeljske besede »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata«.

»Vstopiti skozi ozka vrata«

»Jezus ne razširi vrat ljubezni do te mere, da ne bi več ničesar pomenila. Ne izdela vrat po meri, saj je On mera, vrata. Jezus je bogatega mladeniča pogledal z ljubeznijo, vendar je ta mislil, da pustiti vse predstavlja preozka vrata, saj je bilo njegovo srce v bogastvu in ni razumel učiteljeve ljubezni, njegove gorečnosti, ki osvoji srce. So ozka vrata za žalostne in površinske strasti naše generacije. Vrata zastonjskosti so ozka v svetu, kjer odloča posameznikova ali skupinska korist, vendar pa potem odkriješ svobodo ljubezni. Vrata odpuščanja so sprva ozka, vendar pa se potem odprejo, ponovno najdemo sebe in brata. Vrata so ozka za tiste, ki mislijo, da jih bodo poskusili neskončno število, ne da bi se naučili resnično ljubiti.« Ob tem je bolonjski nadškof navedel Giussanijeve besede, da »današnja kultura misli, da ni mogoče spoznati, spremeniti sebe in stvarnosti "zgolj" tako, da sledimo eni osebi.«

Vrata so sprva ozka, potem pa postanejo široka

»To, da obstajajo vrata, ki so poleg tega še ozka, moti ljudi, ki jih privlačita láhko in hitro; ki so prepričani, da jim pripada vse, ne da bi se čemurkoli odpovedali, ter se izgubijo ob prvih težavah. Jezus je tisti, ki je prvi stopil skozi ozka vrata, ko ni rešil samega sebe, ko je izpil kelih ter ljubil do konca. To so vrata, skozi katera gredo tisti, ki ljubijo, so goreči in zanje "trenutek ni več banalnost"; tisti, ki nočejo "živeti nekoristno", kot je rekel Giussani. Skoznja gredo mali, grešniki, berači življenja, sanjači, ki se ne predajo praznini ljubezni in eshatološki depresiji, torej življenju brez upanja. So vrata, ki se odprejo tistim, ki se odpravijo na pot z vzhoda in zahoda, ki ne mislijo, da so v središču, ter iščejo Jezusa in bližnjega. Vrata so sprva ozka, potem pa postanejo neverjetno široka, odprejo se v neskončnost, tako da dosežejo ves svet; da vstopimo v nebeško kraljestvo, to je v srečo z vsemi. Skozi ta vrata vstopamo, kadar z ljubeznijo podelimo to, kar imamo, s tistimi, ki nimajo; ko nekoga osvobodimo muke osamljenosti; ko ljubimo dih življenja in ga spremljamo od njegovega začetka do konca; ko povabimo na kosilo tiste, ki nam ga ne morejo povrniti. Široka vrata pa postanejo strašno ozka, saj vse skrčijo na jaz! Svet in Cerkev potrebujeta neizprosno in močno gorečnost do človeka, polno Kristusa, ter ki v tem prepoznava željo po Bogu. Jezus je šel skozi ozka vrata, "postal je končen, da bi osvobodil našo končnost in jo popeljal v razsežnost svoje neskončnosti, da bi prišel naproti potrebam našega bitja"; da bi tudi mi lahko rekli: "Bog je resnično velik! Bog je resnično dober! Zdaj se poznam, razumem, kdo sem."«