Iraška redovnica: Papež nas ni samo obiskal, ampak nam je povrnil življenje

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»Pri nas govorimo Jezusov jezik«

Odraščala je v Karakošu, asirskem mestu na severu Iraka, 30 kilometrov od Mosula, v bližini ruševin starodavnega mesta Ninive. Narečje, ki ga danes uporabljajo na tem področju, izhaja iz aramejščine, tako da ponosno pove, da govorijo »Jezusov jezik«. Karakoš je majhna krščanska enklava na severu države, za katero je značilno tako asirsko kot tudi kaldejsko izročilo. Ob tem s. Ibtisam poudari, da so vedno živeli v miru in vzajemnem spoštovanju s svojimi sosedi muslimani.

Dekle iz Karakoša, ki se odloči za redovništvo

Na vprašanje, kako to, da se iraško dekle odloči, da postane redovnica, je odgovorila, da sprva na to nikoli ni pomislila. Kljub temu, da je živela v patriarhalnem in tradicionalnem okolju, je bila vedno zelo neodvisna, svobodna. Med študijem biologije je obiskovala katoliško študentsko skupino in kot pove sama, takrat ljudje niso živeli slabo: to je bil čas po prvi zalivski vojni, ko so bili izolirani od sveta in niso vedeli, kaj se dogaja izven njihovih meja, vendar pa so živeli v miru. Tedanji zunanji minister Tareq Aziz – ki je bil dejansko predsednik vlade – je bil kaldejski kristjan iz kraja Tel Keppe, ki je zelo blizu Karakoša.

Živeti z drugimi in za druge

Ob tem je s. Ibtisam poudarila, da je v času druženja z mladimi katoličani zelo rada pomagala revnim. Zadovoljna je bila, ko je delala dobro. Poudari, da ni šlo za egocentrično zadovoljstvo, ampak je čutila notranji mir. Živeti z drugimi in za druge je zanjo pomenilo bolj pristen občutek človečnosti, vendar pa tedaj še ni našla mesta, kjer bi se lahko v polnosti uresničila.

Odkrivanje poklicanosti

Nekega dne jih je obiskal eden izmed bratov frančiškanov in srečanje z njim jo je globoko ganilo. Prebrala je življenjepis sv. Frančiška in kot pravi sama, se je takrat v njenem srcu prižgala majhna luč. Kasneje so prišle italijanske sestre, ki so jo povabile, naj obišče njihov samostan v Jordaniji. V tistem času je bila v letih, ki so v njenih krajih primerna za poroko, vendar pa je ona želela biti svobodna, kot pravi sama. Ko so domači zaslutili, da je njen pogled usmerjen drugam, pa je družina postala trda. Oče je sestram na pragu hiše dejal, da je hčerka njegova in ne njihova ter jim ni dovolil, da bi vstopile. Nazadnje pa je po dolgem vztrajanju popustil in ji dovolil oditi v Jordanijo. Na poti, ki je zaradi embarga v Iraku trajala 18 ur, jo je spremljal stric.

Kljub težavam vedno večji notranji mir

Začetek po besedah s. Ibtisam ni bil lahek: jezika ni razumela, morala se je naučiti italijanščino, sestre so bile sirskega in ne latinskega obreda, tako da pri sveti maši, hvalnicah in večernicah ni razumela ničesar, prav tako ni poznala takšnega načina življenja. Točka brez povratka pa je bil po njenem mnenju trenutek, ko si je ostrigla lase, saj je simbolično predstavljalo prelom s preteklim življenjem. Kljub vsem težavam, ki jih je morala premagati, pa je čutila vedno večji notranji mir.

Beg kristjanov iz Niniv

»Spremembe v življenju ponavadi povzročajo nemir, tesnobo; ta sprememba, čeprav tako radikalna, pa je v meni vzbujala veliko miru,« poudari s. Ibtisam in doda, da so so bila poleg nje v samostanu še tri dekleta iz Karakoša. To ji je bilo v tolažbo, saj je bil tam nekdo, s komer sem se lahko pogovarjala in jo je razumel. Po devetih mesecih so ji dovolili, da se je vrnila domov in ponovno videla družino, nato pa so jo poslali v noviciat v Italijo. Po tem obdobju se je vrnila na Bližnji vzhod: najprej v Sveto deželo, v Betlehem in Nazaret, nato pa tri leta v Bagdadu delala na področju vzgoje in izobraževanja.

Pričevanje iz prve roke

»Vse do tistega strašnega 6. avgusta 2014,« o katerem je povedala: »Bila sem v svojem rojstnem kraju. Vojaška skupina tako imenovane Islamske države je vstopila v Ninive. V hišah ni bilo več vode in elektrike. Nato smo zaslišali eksplozijo. Hišo na obrobju je zadela raketa. Tekli smo tja in našli samo ruševine in trupla. Po tem, ko smo pokopali umrle, se je začel veliki beg. Petdeset tisoč ljudi, ne glede na vero ali politično usmerjenost, je zapustilo svoje domove in mesto. Ob grozljivih zgodbah, ki so prihajale z območij, ki jih je že zasedla tako imenovana Islamska država, ni bilo druge možnosti kot beg. Ko so prišli v Karakoš, tam ni bilo nikogar več. Čim večjemu številu ljudi smo pomagali pobegniti na vse možne načine. Iz celotne regije Ninive se je 120.000 ljudi odpravilo v Kurdistan. Sestre smo ostale do konca, deloma zato, da bi pomagale razseljenim ljudem, deloma pa zato, ker nismo vedele, kam naj gremo. Spale smo na ulici, da bi bili pripravljene na beg. Nato nam je škof ukazal, naj odidemo: bile smo zadnje, ki smo zapustile Karakoš; odšle smo ob dveh ponoči in ob petih so mesto zasedli prvi pripadniki tako imenovane Islamske države.«

Bližina prebivalcem

Sestra Ibtisam ob tem pove, da so pripadniki milice ob vstopu v mesto ljudem dali tri možnosti: ali postanete muslimani, ali plačate ali pa vas ubijemo. Skoraj v vsaki družini so koga umorili. Četrtina hiš je bila požgana, vse so bile izropane, cerkve pa uničene. Sestre so skupaj s celotno katoliško Cerkvijo pomagale razseljenim ljudem, ki so več mesecev živeli v šotorih ali začasnih bivališčih. Nato so jih poslali nazaj v Sveto deželo, prečkale smo jordansko mejo. Šlo je za noč, ki je trajala več kot dve leti. Karakoš je bil osvobojen 19. oktobra 2016 v bitki za Mosul. Po tistem so se nekateri prebivalci začeli vračati. Vendar pa se mnogi, zlasti tisti, ki so zatočišče našli v tujini, niso nikoli vrnili. Danes so razmere še vedno boleče, obnova poteka počasi, dela ni, veliko je revščine.

Papež nas ni samo obiskal, ampak nam je povrnil življenje

Ob koncu je sestra Ibtisam spregovorila o svojem poslanstvu danes ter o tem, kako je pri njih odmeval obisk papeža Frančiška v Iraku. Vrnila se je v svojo domovino, kjer skupaj z dvema sestrama vodi vrtec z več kot 500 otroki. Kot pravi sama, je bil lanskoletni obisk svetega očeta eden izmed temeljnih korakov v izkušnji tamkajšnjih prebivalcev: »Ponovno smo zadihali, prvič po dolgih letih smo začutili, da obstaja nekdo, ki mu je resnično mar za nas, nekdo, ki nas ima rad. Dal nam je čutiti, da smo dragoceni za Cerkev. Smo živi in smo v veri. Bili smo ponosni pred pripadniki drugih ver, pred muslimani, ki so prav tako kot mi pobegnili pred grozodejstvi tako imenovane Islamske države. Šele ko smo videli in se dotaknili papeža Frančiška v tej deželi, tukaj ob nas, smo se zavedali, da je konec. Resnično se je končalo in sedaj lahko obrnemo list. Papež nas ni samo obiskal, ampak nam je povrnil življenje.«