Pismo p. Artura Sosa ob beatifikaciji jezuita Janeza Filipa Jeningena
Dragi sobratje,
prav na dan, ko Cerkev v Argentini obhaja beatifikacijo p. Giovannija Antonia Solinasa DJ in Družba Jezusova bogoslužni spomin svetih in blaženih evropskih jezuitov, se veselimo, da bo 16. julija, v okviru praznovanj v Ignacijevem letu, za blaženega razglašen še en ljudski misijonar, Nemec Janez Filip Jeningen.
Rodil se je en ali dva dni pred krstom, ki ga je prejel 5. januarja 1642 v katedrali v Eichstättu (Nemčija). Oče se je spreobrnil v katoliško Cerkev in kar nekaj otrok je postalo redovnikov. Filipovo rojstvo je sovpadalo s končno fazo tridesetletne vojne (1618-1648), medtem ko je bilo njegovo rojstno mesto malo pred tem skoraj popolnoma požgano. Filip je tako odraščal v obdobju strahu in težav zaradi vojne, sredi ruševin uničenega mesta, ki je bilo kasneje le počasi obnovljeno. Med letoma 1651 in 1659 je obiskoval jezuitsko šolo v Eichstättu in bil član Marijine kongregacije. Pri štirinajstih letih se je že odločil za vstop v red, vendar pa je na željo staršev najprej študiral filozofijo in teologijo v Ingolstadtu. 16. januarja 1663, ko je bil star 21 let, je vstopil v noviciat jezuitske province Gornje Nemčije v kraju Landsberg am Lech, ki jo je ustanovil sv. Peter Kanizij leta 1578. Tam je odkril duhovnost Duhovnih vaj ter rasel v skupnosti življenja in služenja z Jezusom. To pa ga je vodilo k temu, da je nenehno iskal Božjo voljo in jo z veseljem sprejemal. »Kdor ljubi, je v njegovi naravi, da je bolj pozoren na klic Ljubljenega, kot pa da bi čakal na njegov ukaz,« je zapisal p. Jenningen. Živel, delal in umrl je v duhu Duhovnih vaj.
Kot mlad študent teologije in velik občudovalec in častilec sv. Frančiška Ksaverija, je leta 1669 napisal svoje prvo pismo generalu reda ter prosil, da bi bil poslan v misijone v Indijo. Zase je to prepoznal kot Božjo voljo, vendar pa je bil hkrati pripravljen za katerokoli poslanstvo. Ohranjenih je več kot dvajset njegovih tovrstnih pisem, ki pričajo o njegovi brezmejni razpoložljivosti za misijone, čeprav nikakor ni bil nezadovoljen s svojim trenutnim delom. Poleti leta 1677 – nekaj mesecev po zadnjih zaobljubah – je pater general Gianpaolo Oliva predlagal, da bi šel v misijone v Brazilijo, vendar ni odpotoval.
Njegovo mašniško posvečenje je bilo leta 1672 v Eichstättu. Med tretjim letom v Altöttingu (1672-1673), ki je najbolj znan marijanski romarski kraj v južni Nemčiji, je njegova pastoralna izkušnja vključevala skrb za romarje, predvsem s spovedovanjem in pridiganjem, ter poučevanje verouka. Sedem let je p. Filip učil v kolegijih v Mindelheimu in Dillingenu. Leta 1680 je bil poslan v Ellwangen, kjer mu je bila zaupana pastoralna skrb za šolo in cerkev tamkajšnjega kolegija. Vendar pa je bila njegova glavna naloga služenje romarjem na gori Schönenberg, kjer je bilo pastoralno središče za celotno regijo. Njegovi začetki segajo v leto 1638, ko so jezuiti med tridesetletno vojno tam postavili preprost lesen križ in Marijino podobo ter ljudi povabili k molitvi na tem kraju. Nad majhno kapelo, ki so jo zgradili na hribu v zahvalo za prejete milosti, je patru Jeningenu uspelo, da je dal zgraditi veliko baročno cerkev, ki je bila vidna z vseh strani.
Kot je zapisal v enem izmed svojih pisem, je bila njegova glavna skrb »vtisniti Boga, Jezusa in Mater v srce bližnjega,« da bi ga povedel iz brezbrižnosti in površinskosti ter mu pomagal razviti globok odnos z Očetom, Jezusom Kristusom in Marijo, ki izhaja iz srca in ga gane. Tudi njegovo delo spovednika je bilo v službi temu cilju. Značilnosti njegove pastoralne dejavnosti, ki so jo navdihovale Duhovne vaje, nista bili vsestranskost in širina, temveč globina in moč. Njegovo držo sta v celoti določali gorečnost za Boga in skrb za človeka. Ljudje so ga klicali »dobri pater Filip«; želel je tolažiti žalostne, jim lajšati trpljenje in jim stati ob strani. Njegova postava je bila znana vsem: majhen usnjen plašč čez ramena, palica v roki, klobuk nikoli na glavi, ampak pritrjen na vrat z vrvico, tako da je visel preko ramen, čevlji vedno brez podplatov; vselej je potoval peš, v dežju ali soncu. Preko preprostega pridiganja, prepričljivega življenjskega sloga in dobrote srca so ljudje čutili, da je verjel v to, kar je govoril in – kar je morda še pomembneje – od njih ni zahteval ničesar, česar sam ne bi bil pripravljen storiti, in sicer v presežni meri.
Kljub veliki karizmi način živetja njegovega redovništva ni vzbujal veliko pozornosti in je bil običajen; izredna pa je bila jasnost, zaradi katere pater Filip ni izgubil izpred oči cilja svojega življenja, ter moč in doslednost, s katerima ga je uresničeval. Vse je bilo usmerjeno k temu, da bi z Marijo po Jezusu dosegel Boga Očeta ter vodil ljudi po tej poti. Dokumenti, povezani z njim, govorijo tudi o videnjih in izrednih prikazovanjih, s katerimi se ni ponašal, ampak so ga krepila na njegovi poti ljubezni do Boga in skrbi do bližnjega. Dan za dnem se je pustil voditi Bogu ter svojo zvestobo dokazoval zlasti v preizkušnjah in težavah. Tudi zanj so veljale besede, ki jih je ponavljal: »Največji na svetu je tisti, ki najbolj ljubi Boga.«
V epitafu je pater Jeningen opisan kot »neutrudni misijonar okrožja Ellwangen in okolice v štirih škofijah«. Njegovo delo podeželskega misijonarja je bilo resnični apostolat njegovega življenja. Mnogi katoličani so živeli razkropljeni in niso imeli svojega pastirja; tudi cerkve in župnije, ki so bile pogosto uničene, je bilo potrebno obnoviti. Pater Filip je prepotoval deželo, vodil misijone in duhovne obnove za duhovnike. Posebej je skrbel za vojake, zapornike in obsojence na smrt. Čeprav je bil šibkega zdravja, je živel zelo dejavno življenje in je kljub mnogim boleznim ljudem nenehno prinašal tolažbo in pomoč. Evharistija je bila vedno njegova hrana. Ko je bil na vrhuncu svojega delovanja, je po začetku duhovnih vaj hudo zbolel in 8. februarja 1704 umrl. Pokopan je bil v baziliki sv. Vida v Ellwangnu. Kmalu po njegovi smrti so se začela prizadevanja za njegovo beatifikacijo. O neprekinjenem čaščenju »dobrega patra« pričajo neštete zgodbe o uslišanih molitvah, pomoči in ozdravitvah, ki so se zgodile na njegovo priprošnjo, vključno s tisto iz leta 1985, ki jo je Cerkev priznala za čudežno. Odločilni dejavnik je bil to, da pater Filip ostaja živ zgled, ki še danes spodbuja mnoge ljudi, da bi Božjo ljubezen naredili vidno.
Čeprav je bila njegova doba drugačna od današnje, je bila zaznamovana z globokimi ranami vojne in nasilja. Ko se je rodil, je bila tridesetletna vojna v zaključni fazi, ko je umrl, pa se je ravno začela španska nasledstvena vojna (1701-1714). V obeh vojnah so odločilne bitke potekale blizu Ellwangna. Njegova beatifikacija nam kaže, da upanje in zaupanje vstopata v svet po osebah, ki z vsemi svojimi močmi posvetijo svoje življenje evangeliju. Mnogi mladi romarji še danes hodijo po sledeh p. Jeningena po poti med Eichstättom in Ellwangnom. Naj bodoči blaženi vanje vtisne vztrajnost, pogum, zaupanje v Boga, transparentnost, potrpežljivost, naklonjenost do drugih in sposobnost prenašanja preizkušenj, ki jih je imel ta nemški misijonar.
Naj bo bližnja beatifikacija priložnost za prenovo našega življenja in dela, izhajajoč iz duha Duhovnih vaj. Naj nam bo romar Filip Jeningen s svojo misijonarsko gorečnostjo zgled, da bi se v vsakem trenutku napotili tja, kjer bomo lahko pripomogli, da bodo ljudje videli Božjo navzočnost, in kjer bomo mogli služiti večji spravi, utemeljeni na pravičnosti, veri in solidarnosti z ubogimi.
Bogu se zahvaljujemo za dar tega novega blaženega za Cerkev in prosimo Marijo, Kraljico Družbe Jezusove, naj se nam pridruži s svojim Sinom, ki nosi križ, ter nas s svojo priprošnjo spremlja na naši poti miru. Z bratskimi pozdravi v Kristusu,
Arturo Sosa DJ
vrhovni predstojnik
Rim, 2. julij 2022
sveti patri Bernardino Realino, Janez Frančišek Régis in Frančišek de Geronimo; blaženi patri Julian Maunoir, Anton Baldinucci in Tiburzio Arnáiz
