»Casa Hogar«, varen kraj za prihodnost kolumbijskih deklet
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Izobrazba predstavlja dragocen in učinkovit izhod iz propadanja in bede. To je bilo temeljno izhodišče za začetek pobude za razvojno sodelovanje Casa Hogar Deutschland, ki je bila ustanovljena v Nemčiji, deluje pa v Kolumbiji. V okrožju Chocó, ki je kljub temu, da je bogato z mineralnimi viri, eno izmed najrevnejših v tej latinskoameriški državi, spodbuja izobraževalne programe za dekleta in žene.
Zgodovina projekta »Casa Hogar«
V severozahodnem delu Kolumbije na meji s Panamo je žal veliko žensk, ki so žrtve izkoriščanja in prostitucije. Začetki projekta »Casa Hogar« segajo v leto 2015, ko je Theodor Rüber, mladi zdravnik iz Bonna, odšel na prakso v eno izmed bolnišnic v okrožju Chocó. Na lastne oči je videl dramatične prizore bede, med katerimi ga je najbolj pretreslo srečanje z osemletno deklico, ki je prosila miloščino in mu v zameno za denar ponujala svoje telo. Rüber je stopil v stik s škofom škofije Istmina-Tadó, msgr. Juliem Garcío, ki je želel zgraditi hišo, kjer bi dekleta lahko živela in se izobraževala v zaščitenem okolju. Mladi zdravnik je ob povratku v Nemčijo o tem govoril s svojimi prijatelji in s prvimi zbranimi sredstvi so začeli s projektom »Casa Hogar«.
Odgovor na trpljenje mnogih deklet
V intervjuju za Radio Vatikan leta 2017 je Theodor Rüber povedal, da je omenjena pobuda nastala predvsem z namenom, da bi odgovorila na trpljenje mnogih deklet: da bi jim pomagali pri uresničevanju njihovih sanj preko izobraževanja, v deželi, ki je zaznamovana z dramo nasilja, revščine, oboroženih konfliktov in trgovine z drogo.
Chocó: porast nasilja in revščine
Humanitarna kriza v okrožju Chocó je vedno hujša in kompleksnejša. Notranji konflikt v Kolumbiji se je namreč v preteklem letu še okrepil: leta 2021 je bilo razseljenih okoli 73.900 ljudi, kar je 181 % več kot leto pred tem. Po podatkih Urada ZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti (OCHA) so najbolj kritične razmere na področju Tihega oceana. Večina razseljenih oseb nima dovolj sredstev za zadovoljitev osnovnih potreb: zaščite, začasnega zatočišča, hrane, zdravstvenih storitev, izobraževanja ter dostopa do pitne vode.