V Granadi beatifikacija 16 mučencev. Začetek in obljuba nove setve

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Hvaležnost za mučence, so Božji dar

Homilijo je začel z besedami pesmi, ki so je v starodavnem mozarabskem bogoslužju molili med hvalnicami na god mučencev: »S čistim srcem pojmo hvalo svetim mučencem, ki so zaradi blaženega trpljenja postali podobni Kristusu v slavi.« Kardinal je ob tem povabil k hvaležnosti za šestnajst novih blaženih, saj so vsi svetniki Božji dar; še na poseben način pa so Božji dar mučenci, za katere rimsko bogoslužje slavi Očeta z naslednjimi besedami: »V človeški nemoči kažeš svojo božjo moč in slabotne sile krepiš za junaško pričevanje.« (Hvalospev pri mašah svetih mučencev) »Svetost namreč ni človeški dosežek – je nadaljeval kardinal Semeraro –, ampak dar, ki ga prejemamo od Gospoda. Na to nas je spomnil tudi papež Frančišek, ko je dejal: "Svetost ni življenjski program, sestavljen samo iz naporov in odrekanj, ampak je predvsem veselo odkritje, da smo otroci, ki jih Bog ljubi. In to nas navdaja z veseljem. Sveti smo, ker Bog, ki je Sveti, prihaja da bi prebival v našem življenju. On je tisti, ki nam daje svetost."« (Opoldanska molitev, 1. november 2021)

Od začetka so jih imenovali »mučenci iz Granade«

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nato spomnil, da so novi blaženi, skupaj z mnogimi drugimi španskimi mučenci in mučenkami, »pričevali za Kristusa tako, da so prenašali veliko trpljenje in sámo smrt v okviru tragičnih in bolečih dogodkov protikrščanske narave. Duhovnike in vernike, ki so bili danes razglašeni za blažene, so od vsega začetka imenovali "mučenci iz Granade", saj so se v postopek za njihovo beatifikacijo kmalu vključili nadškofje te Cerkve in vsi kristjani v Granadi.«

Močna pričevanja

Umrli so leta 1936, »vendar pa so bila njihova imena že leta 1939 vklesana v marmornata stebra glavne kapele katedrale v Granadi. Večina izmed njih je bila škofijskih duhovnikov. Prvi izmed njih, Cayetano Giménez Martín je bil župnik. Spominjajo se ga kot kontemplativnega in preprostega moža, ki je v vsakem človeku prepoznal in spoštoval Božjo podobo. Poleg duhovnikov je bil v skupini tudi 22-letni bogoslovec Antonio Caba Pozo. Preganjalcu, ki mu je grozil, je rekel: "Ubij me, kadar hočeš: jaz umiram za Kristusa." (Summarium, str. 131, d. 7) Z njimi je bil tudi laik José Muñoz Calvo, predsednik mladih Katoliške akcije iz Alhame v Granadi. Svoje tovariše je spodbujal: "Umrimo mirni, smo katoličani in naš edini zločin je ta, da smo katoličani. Naj živi Kristus Kralj!" (Summarium, str. 134, d. 2)«

V notranjosti srca so klicali k Bogu

Kardinal Semeraro je nadalje dejal, da so novi blaženi, medtem ko so umirali nasilne smrti, v notranjosti srca klicali k Bogu: Tvoje usmiljenje je vredno več kot življenje (Ps 63,4). Spomnil je, da je to tudi svetopisemska tema, s katero se je Cerkev v Granadi pripravila na beatifikacijo, ter navedel besede kalabrijskega pisatelja in politika Cassidora iz 6. stoletja, ki je o tem citatu iz psalma 63 zapisal: »Psalmist imenuje usmiljenje dobrine, ki jih Gospod z velikodušno dobroto obljublja svojim svetim, in so veliko boljše od sedanjega življenja. To življenje je polno številnih bolečin, drugo pa je polno večne vedrine. Le-to se razlikuje od luči sveta toliko, kolikor se muke razlikujejo od večnega miru. Iz tega razloga množice mučencev z veseljem sprejmejo, da umrejo temu svetu, saj so prepričani, da bodo zaradi te smrti v času zmagovalci v večnosti.« (Expositio in Ps. LXII, 4: PL 70, 435)

Skrivnost pšeničnega zrna

V nadaljevanju se je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov navezal na prebrani evangeljski odlomek, ki prav tako pomaga pri razumevanju te paradoksalne izbire: izbrati smrt za življenje! »Če je naše zemeljsko življenje, kot je dejal filozof M. Heidegger, "bivanje za smrt", mi v luči vere v križanega in vstalega Kristusa spoznavamo, da se prav iz smrti rojeva življenje. Jezus namreč pravi: "Resnično, resnično, povem vam: če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu."« (Jn 12,24)

Da bi obrodili sad, je potrebno umreti

»Dobro razumemo, da Jezus govori o sebi. On je pšenično zrno, ki se zakopano v zemljo ponovno rodi kot žitni klas, in to je Cerkev. Zakon, na katerega je spomnil Gospod, pa velja tudi v Cerkvi. Da bi obrodili sad, je potrebno umreti. S tega vidika – sadov večnega življenja – gledamo tudi na to, kar se je zgodilo našim mučencem. To je pogled, ki odpira k srčnosti in upanju na obilen sad. Starokrščanski avtor Tertulijan je zapisal, da je kri mučencev seme novih kristjanov.« (Apol. 50: PL 1, 535)

Mučenci nas vodijo, v njih je navzoč Kristus

Kardinal Semeraro je povabil, naj bo tudi zgled zvestobe novih blaženih Kristusu, začetek in obljuba nove setve. »Naj iz nje vzklije žito, ki bo zadostovalo za veliko pomnožitev kruha, da se bo lahko nasitila množica mož in žena. Svetost mučencev namreč nikoli ni dogodek preteklosti, ampak je vedno milost za Cerkev. Sveti Ambrož je dejal, da smo mi sad mučencev, zato se jim moramo priporočati. Za nas so kakor poroštvo večnega življenja. Čeprav so bili slabotni in so grešili, so bili očiščeni s svojo krvjo in zdaj lahko posredujejo za naše grehe. Božji mučenci so tisti, ki nas vodijo, tisti, ki nam pomagajo gledati naše življenje. Zato se ne smemo bati, da bi jim pokazali svoje slabosti, saj so tudi sami, čeprav so dosegli zmago, izkusili človeško šibkost (prim. De viduis IX, 55: PL 16, 251). Tako častimo nove blažene mučence, zavedajoč se, da je v njih, kljub temu, da so bili krhki in šibki kot mi, navzoč Kristus, čeprav na skrivnosten način.«

Kristus je naša moč

»V mučencu je Kristus (Tertulijan, De pudicitia, 22: PL 1, 1027). Kristus je naša moč, tako da lahko, kot piše sveti Pavel, vsak od nas z zaupanjem reče: "Vse zmorem v njem, ki mi daje moč."« (Flp 4,13)