Išči

Izbruh vulkana v Tongi je bil viden celo iz vesolja Izbruh vulkana v Tongi je bil viden celo iz vesolja 

Molitev za Tongo. Kard. Czerny: Smo bratje in sestre, ki živijo v skupnem domu

V rimski baziliki svete Marije v Trasteveru je v ponedeljek, 24. januarja, zvečer potekala molitev za prebivalce otokov polinezijske države Tonga, ki se spoprijemajo z resnimi posledicami izbruha podvodnega ognjenika in cunamija. Dogodek je organizirala Skupnost svetega Egidija.

Andreja Červek – Vatikan

Molitev za prebivalce Tonge je vodil prefekt ad interim Dikasterija za služenje celostnemu človeškemu razvoju, kardinal Michael Czerny, ki je med drugim izpostavil, da smo kljub razlikam in različnosti vsi otroci enega Očeta, da živimo v enem skupnem domu in smo vsi bratje in sestre.

Molitev zmanjšuje razdalje

»Tonga je malo znano ime in je za nas oddaljena stvarnost. Vendar pa kdor trpi, ni nikoli daleč od nas, ki se v Jezusu prepoznavamo kot otroci, ki nas Oče od vedno ljubi in smo poklicani, da s človeško družino delimo skupno usodo v skupnem domu, ki je Zemlja,« je dejal kardinal in izpostavil, da molitev zmanjša razdalje in prekine osamitev.

Vulkan Hunga-Tonga Hunga-Ha'apai je izbruhnil 15. januarja 2022, čemur je sledil močan cunami. Večina otoških prebivalcev se je izognila najhujšemu. Življenje so izgubile tri osebe. Vendar pa je materialna škoda izredno velika in za vrnitev v normalno življenje bo potrebnega veliko časa. Ljudje so izgubili domove, uničene so kmetijske površine. Država, prebivalci, Cerkev in ostale institucije ocenjujejo posledice naravne nesreče, da bi lahko začeli z obnovo, pri čemer so mednarodno skupnost pozvali, naj priskoči na pomoč.

Dvojna iluzija

Katastrofa na otokih Tonge je pretresljiva zaradi svoje velike razsežnosti in nenadne sprožitve naravnih sil, zaradi katerih vsi postanemo manjši in slabotnejši, je zatrdil kardinal Czerny ter spomnil, da smo v zadnjih desetletjih živeli v dvojni iluziji: po eni strani smo si domišljali, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu, v svetu, ki je ranjen zaradi roparskega izkoriščanja, po drugi strani pa smo živeli v utvari, da smo skorajda vsemogočni, da obvladujemo naravo in svet, kot da bi bil naše delo.

Jobova zgodba

Izhajajoč iz svetopisemskega odlomka iz Jobove knjige (prim. Job 38,1-16), ki se je bral med molitvenim večerom, je kardinal Czerny dejal, da nam Jobova zgodba kaže, kako »je domišljavost pred resničnostjo in s tem tudi pred Bogom lastna človeškemu srcu, tudi najbolj pravičnemu in vernemu«.

Job misli, da pravilno živi svoje življenje. A v trenutku preizkušnje se njegova podoba o samem sebi in o Bogu znajde sredi velikega trpljenja. Za pobožnimi dejanji se lahko skriva določena ošabnost, skoraj samozadostnost. »Morda je Job sam slep za to zahrbtno nagnjenje človeške narave, dokler ne pride preizkušnja trpljenja in se vse postavi pod vprašaj. Zavedanje tega je počasna in naporna pot, ki vodi skozi uporništvo in skorajda bogokletje. Namesto da bi se zadovoljil z lažmi in praznimi besedami, Job izzove Boga in ga skuša prisiliti, da odgovarja za svoja dejanja, ter celo preveri njegovo moralno vodenje sveta. Job je tip človeka, ki se ni postavil v središče svojega življenja in celotnega vesolja, ampak se pusti izzvati dogodkom in se v tej iskrenosti izkaže za zvestega.«

Bog govori Jobu sredi nevihte in ne odgovarja na njegova vprašanja, ampak še bolj razširi polje neznanega in poveča vprašanja. Izpodbija vsak predvidljiv odgovor, vsako vnaprejšnje razumevanje in ga prisili, da spozna, kako ne more imeti odgovorov in nadzora nad vsem. Kot je pojasnil Czerny, »naše tehnično-znanstveno znanje nam je omogočilo, da na materijo gledamo z očaranostjo, obenem pa nam je odvzelo tisti pogled modrosti na svet, ki nas je vodil k prepoznavanju skrivnosti stvarstva in ki je k njemu pristopal s čudenjem in občudovanjem nekoga, ki doživlja svoje meje. Jobova knjiga nas uči, da je trpljenje drama, ki ne dopušča nevtralnih gledalcev: človek, narava in Bog so v njej udeleženi v enaki meri. Job nas tudi uči, da v bolečih okoliščinah vse besede, tudi verske, niso primerne: veliko je glasov, ki nas zavedejo na napačno pot. Treba se jim je upreti in ostati v boju vesti in molitve.«

Trpljenje je del človeškega življenja

Kardinal Czerny je povedal, da trpljenje ni naključna razsežnost človeškega življenja, ampak je sestavni del življenja vsakega moškega in ženske: »Je dejstvo realnosti, ki nam omogoča, da se soočimo z omejenostjo našega bitja. Na ravni vere postane priložnost, da ne le opustimo udobne predstave o Bogu in nas samih, ampak tudi gojimo sočutje: ko se borimo proti trpljenju skupaj s tistim, ki trpi, vstopamo v solidarno izkušnjo daru in občestva.«

Vse to je postalo zelo jasno v času pandemije, ko je majhen in neviden virus spremenil in v nekaterih primerih pretresel človeštvo ter vzel življenje več kot pet milijonom oseb. V primerjavi s preteklostjo se lahko danes s to krizo spopademo z drugačnimi sredstvi. A kot pred pandemijo tako tudi pred naravnimi nesrečami, kot je bila ta na otokih Tonge, moramo priznati in obsoditi dejstvo, da se skoraj nič sredstev ne namenja za preprečevanje nesreč, kar je skrb za življenje in zemljo, je poudaril kardinal. Spomnil je na papeževe besede iz okrožnice Laudato si’: »Človeštvo ni še nikoli imelo tolikšne oblasti nad samim seboj in nič nam ne jamči, da jo bo uporabljajo za dobro.«

Vsi smo otroci enega Očeta in živimo v enem skupnem domu

Kardinal Czerny je ob koncu svojega premišljevanja povabil k molitvi: »Prosimo Gospoda za naše brate in sestre, ki trpijo zaradi te nesreče na otokih, ki so v 19. stoletju z iskreno vnemo sprejeli krščansko vero in ustvarili izviren model družbe. Boga, stvarnika neba in zemlje, prosimo, naj te brate in sestre dvigne iz pobitosti in malodušja ..., naj konča nasilje narave, kakor je njegov Sin končal nevihto na Galilejskem morju; da bi ljudje v Tongi lahko obnovili, kar je nevihta uničila, in da bi se vrnila vedrina. Prosimo Gospoda, naj se dotakne src moških in žensk, da bodo sredstva znanosti namenili za reševanje ljudi iz naravnih nesreč, podnebnih sprememb, bolezni, revščine in izključenosti. Naj naša molitev premaga vsako razdaljo in pokaže, da pripadamo eni družini Boga, v kateri smo vsi sprejeti kot posinovljeni otroci. Kljub razlikam in različnosti imamo skupno usodo, smo otroci enega Očeta, živimo v enem skupnem domu, vsi smo bratje in sestre.«

Torek, 25. januar 2022, 13:14