Medsebojna pomoč sredi ruševin nekdaj veličastnega mesta Alep
Andreja Červek – Vatikan
Pred vojno je Alep, ki se nahaja na severozahodu države, bilo najbolj naseljeno sirsko mesto, v čemer je preseglo celo prestolnico Damask. Danes je podoba drugačna. Mnogo Sircev je zapustilo domove in mesto pustilo prazno. Po zadnjih ocenah bi naj v Alepu živelo približno 1,8 milijona prebivalcev v primerjavi s 4,6 milijona leta 2010. Dovolj je pogledati okna zgradb, da vidimo veliko praznih in zapuščenih stanovanj. Vojna je mestu zadala globoke rane, tako vidne kot nevidne, ki bodo ostale odprte še dolga leta.
Bombardirane in popolnoma uničene hiše
Uničujoče posledice bombardiranja so vidne predvsem na severu mesta. Med vojno je sirska vojska zasedla južne predele Alepa, uporniki in teroristi pa severne. Slednji so bili slabše oboroženi, imeli so manj težka orožja in so torej naredili manj škode. Severni del mesta pa kaže drugačne podobo. Uničenje je veliko. Vidne so posledice bombardiranja ruske vojske, ki je podpirala sirsko vojsko. Nekatere stavbe so popolnoma zravnane z zemljo.
O svoji izkušnji pripoveduje predstojnica karmeličanskega samostana v Alepu, s. Anne-Françoise. Še vedno se spominja, kako je 22. oktobra 2016 zvečer na samostanskem vrtu pristala šest metrov dolga raketa in ni eksplodirala. Ne ve, s katere strani je bila izstreljena. Sirski deminerji niso razkrili ničesar. A sestra zagotavlja, da jih je obvaroval sveti Janez Pavel II., saj je ravno tisti dan bil njegov bogoslužni spomin.
Sredi vojnega uničenja – medsebojna pomoč
Največ škode je ostalo predvsem v starem mestnem jedru ali vsaj v tistem, kar je od njega ostalo. Četrt, ki je priznana kot Unescova svetovna dediščina, ne obstaja več. Staro mestno jedro je dejansko končalo pod stalnim navzkrižnim obstreljevanjem različnih strani. Nič ni bilo obnovljeno. Ruševine so še vedno tam, nakopičene ob cestah, da promet lahko poteka bolj ali manj nemoteno. Ozke ulice starodavnega mestnega središča, ki je bilo dobro ohranjeno in tudi priljubljena turistična točka, so polne kupov kamenja in najrazličnejših odpadkov. Sredi razmer, v katerih danes živijo prebivalci Alepa, je medsebojna pomoč zagotovo bistvena: med kristjani, med kristjani in muslimani, preprosto povedano med ljudmi.
Vsakdanji čudeži v katoliški župniji
V najrevnejšem okrožju Alepa, ki je med obleganjem veljalo za "rdeče območje", kamor zaradi kontrolnih točk in ostrostrelcev nihče ni mogel ne vstopiti ne izstopiti, že štiri leta živi argentinski duhovnik Hugo Fabian Alvaniz. Obnovil je tamkajšnjo cerkev in postopoma širi svojo župnijo. Seveda si ne dela utvar o veličini, a na ta način lahko pomaga številnim družinam, ki jim je vsaka pomoč bistvena. Župnijske kletne prostore je preuredil v šolsko učilnico, kjer skupina prostovoljcev vsak dan sprejema otroke in jim pomaga pri učenju. Organizirajo tudi šiviljske in kuharske delavnice ter dejavnosti vseh vrst, ki za 1200 družin predstavljajo pomemben prispevek k njihovem življenju.
Kuharska delavnica pripravlja tople dnevne obroke, ki jih dostavljajo tudi na domove. V šiviljski šoli iz že nošenih oblačil delajo nova. Ničesar se ne odmetava. Da jim uspeva z zelo malo denarja, je vsakodnevni čudež, pravi župnik Hugo. Ko je pred štirimi leti prišel v župnijo, je skrbel za 24 otrok. Danes jih je več kot 500. Župnija sprejema tudi gluhe in naglušne ter je od jutra do večera pravi kraj življenja, srečevanj in vere.
Združenje »Kaplja mleka«
V eni od ozkih ulic Alepa se nahaja združenje »Kaplja mleka«, ki ga vodi red maristov. Na zunaj je videti samo majhno, nevsiljivo izložbo, v notranjosti pa dva fanta v modrih majicah. Na prvi pogled nič posebnega. A združenje vsak mesec 3.000 družinam z majhnimi otroki zagotovi kilogram mleka v prahu in kondenziranega mleka za dojenčke. Je edini kraj v celotnem mestu, ki ponuja takšno storitev. Mleko je namreč za večino ljudi nedosegljivo: pri povprečni plači 65–70.000 funtov je mleko v prahu po 12.000 sirskih funtov na kilogram predrago. Pri združenju so zelo previdni pri načinu razdeljevanja: vsak upravičenec je registriran, da ne bi prejel več, kot mu je bilo dodeljeno, vsak podarjeni kilogram pa je odprt, da se tako prepreči njegovo nadaljnjo prodajo. Po tej ceni je mleko v prahu praktično »belo zlato«.
Solidarnost armenske apostolske Cerkve
Med različnimi krščanskimi skupnostmi, ki nudijo pomoč, je tudi pravoslavna armenska apostolska Cerkev. Pred svojo katedralo redno razdeljujejo tople obroke ostarelim osebam. Večina je pripadnikov armenske skupnosti, vendar tudi tukaj ubogih ljudi ne sprašujejo o verski pripadnosti, ampak jim pomagajo. V župnijskih prostorih prostovoljci v kuhinji pripravljajo tipične armenske jedi, ki jih zavijejo in zapakirajo v vrečke ter razdelijo pred vrati, kjer se v vrsti, tudi za klepet, zvrsti lepo število upokojencev. Vsi ti ljudje so zgledno dostojanstveni, dobro oblečeni, ženske imajo urejene pričeske, nič ne kaže na to, da bi bili v veliki revščini. Revni nikoli ne prosijo. Sprejemajo pomoč, vendar ne prihajajo prosjačit. Ti ljudje so pred vojno dobro živeli, kar je razvidno iz njihovih oblačil in stopnje izobrazbe. Po desetih letih spopadov in petih letih gospodarske krize pa nimajo ničesar.
Sirotišnica za otroke in mlade
V prvem nadstropju katedrale je armenska skupnost odprla tudi sirotišnico za 38 dečkov in deklic, starih od 8 do 22 let. Vsak s svojo zgodbo in bremenom, ki ga nosi na svojih ramenih. 21-letna Marina je prišla sem, ker je pobegnila iz Hassakéja na severu države, kjer so islamisti ubili njenega očeta in brata. Ima še dve sestri: ena živi v Jordaniji, druga pa v Damasku, vendar je ne moreta sprejeti. Njena mama je umrla zaradi hude bolezni. V sirotišnici so se ustvarile zelo močne medsebojne vezi, tako da se otroci med seboj čutijo kot bratje in sestre, zaposlene pa imenujejo strici in tete. Tisti, ki so zapustili ustanovo in so še vedno v Siriji, se pogosto vračajo sem na počitnice. Tisti pa, ki so odšli v tujino pa pošiljajo denar in tako pomagajo, da lahko ustanova zagotavlja varen dom za otroke in mlade brez staršev.
Pomoč grške pravoslavne Cerkve
Nedaleč stran od armenske katedrale se nahaja grška pravoslavna Cerkev. Vrsta ljudi se začne na pločniku, znotraj se deli denar za družine v stiski. Prostovoljci so pravkar prejeli tudi pošiljko toplih čevljev za zimo. »Naredili smo vse, kar je bilo mogoče,« pravi eden od njih, ko odpre kuverto s 47.000 sirskimi funti, ki jih bo prejela starejša oseba. Kar ni velika vsota, ko veš, da kilogram mesa stane več in da moraš ob pomanjkanju elektrike od lastnikov generatorjev kupovati »ampere« po 15 tisoč funtov za en amper na teden, kar je dovolj za nekaj žarnic, ne pa tudi za pečico ali pralni stroj. Vsak dan razdelijo tudi 800 obrokov, 70 % ljudi, ki jim pomagajo, pa je starejših od 70 let. Najmlajši so že odšli, starejši poskušajo preživeti. V Alepu je pred vojno živelo 300.000 kristjanov, zdaj jih je ostalo le še 20.000. Pomoč krščanskih Cerkva je zato za lokalno prebivalstvo bistvenega pomena.
