Karitas na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki
Andreja Červek – Vatikan
»Karitas na križiščih kaosa – pričevati o pravičnosti, miru in upanju« je bil naslov spletnega seminarja, ki ga je prejšnji četrtek, 2. decembra, organizirala Caritas Internationalis ob 70. obletnici ustanovitve. Dosedanji seminarji so bili posvečeni Karitas v Evropi, Severni in Latinski Ameriki, Oceaniji in Afriki, tokrat pa je bilo v ospredju območje Bližnjega Vzhoda in Severne Afrike, kjer si Karitas v zelo težkih razmerah prizadeva graditi mostove miru in pričevati o pravičnosti in upanju. V ospredju so bili predvsem Libanon, Sirija, Mavrentanija in druge države.
Države na križišču
»Ob pogledu na države, ki sestavljajo to regijo, se lahko vprašamo, kaj imajo skupnega,« je na začetku spletnega seminarja o Bližnjem vzhodu in Severni Afriki zatrdil predsednik Caritas Internationalis Gabriel Hatti. »Skupno jim je,« je pojasnil, »da so na križišču številnih težav, a tudi dialoga. Biti Cerkev je tisto, kar nas najbolj povezuje.« Po njegovih besedah imajo tamkajšnje Karitas »vpisano v svoje gene« trajno poklicanost k »dialogu, vzajemnemu sprejemanju različnosti in sodelovanju z vsemi za skupno dobro«. Ta pot pa ni enostavna, predvsem v izrednih razmerah in skrajnih pogojih, kot so vojne, okupacije, politični in ekonomski pritiski. »Čeprav je ta pot težka, je tudi milost, saj so vse te težave prava priložnost za Karitas: da se nenehno prilagaja namenu, zaradi katerega je bila ustanovljena, in da si prizadeva biti vedno bolj zvesta svojim vrednotam in bistvu svojega poslanstva: konkretni in zastonjski ljubezni, ki je v službi vsake človeške osebe v težavah in z namenom celostnega človeškega razvoja; v sinodalnem duhu in po navdihu okrožnic Laudato si' in Fratelli Tutti,« je dejal Hatti.
Kriza v Libanonu
Predsednik Karitas Libanon Michel Abboud pa je spregovoril o državi, kjer se je število oseb v stiski v zadnjem letu in pol izredno povečalo. Poleg resne ekonomske in socialne krize se je Libanon moral spoprijeti tudi z zdravstveno, povezano s pandemijo covida-19. Resne posledice so vidne na socialni ravni, kot je dostop do elektrike in vode. »Zaradi pomanjkanja hrane in drugih dobrin je ljudem otežen dostop do dobre prehrane. Poleg tega pa dolgotrajne prekinitve dobave elektrike povzročajo zastrupitve s hrano,« je dejal Abboud. Izredno visoka inflacija je družine, ki pripadajo srednjemu razredu, prisilila, da so začele prositi za pomoč v obliki prehranskih izdelkov, saj so povprečni mesečni stroški za hrano približno pet krat večji od povprečne plače. Delo Karitas v Libanonu se je vidno povečalo in se še povečuje iz dneva v dan. »Ne moremo biti nepremični in molčati pred bolečino in trpljenjem ljudi. Tisti, ki so nekoč darovali denar ali stvari za druge, zdaj prosijo za različne vrste pomoči zase,« je dejal Abboud in pripomnil, da je poleg hrane veliko prošenj tudi za zdravila in psihološko pomoč.
Prehranska negotovost v Mavretaniji
Direktor Karitas Mavretanija Benoît Boulangé pa je spregovoril o razmerah v državi s štirimi milijoni prebivalcev, od katerih skoraj tretjina živi pod pragom revščine. »Kronični problem je prehranska negotovost in pomanjkanje dostopa do vode. 44 % prebivalstva je mlajšega od 15 let, vendar četrtina otrok ne hodi v šolo,« je dejal in poudaril, da je večje šolanje otrok velik izziv za prebivalstvo, pa tudi za lokalne predstavnike Karitas, ki delajo »v popolnoma muslimanski stvarnosti, za muslimansko prebivalstvo in z njim«. Z vlaganjem v ljudi jim uspeva »ohranjati vizijo, vrednote in temeljna načela, ki so v skladu z duhom Karitas in v medkulturnem dialogu«. Velik izziv predstavlja tudi socialno vključevanje. Zaradi napetosti Karitas Mavretanija »spodbuja sodelovanje v skupnostih, med skupinami različnega porekla na podeželju, v predmestnih soseskah, med migranti in domačini. Gre za aktiven pristop proti radikalizaciji.«
Manj sankcij in več pomoči
Karitas v Siriji vsako leto pomaga približno 200.000 Sircem, kar je med seminarjem povedal direktor Riad Sargi. »Pomagamo na različne načine: od košar s hrano do higienskih kompletov, od izobraževalnih programov (plačevanja šolnin, razdeljevanja pisarniškega materiala in torb učencem) do obnove šol in hiš. Na voljo je tudi psihološka pomoč, tudi za najmlajše, in posebni projekti za starejše, pri čemer ne smemo pozabiti na vse, kar je povezano z zdravili in oblačili.« Govorimo o stvarnosti, v kateri je vojna pustila rane, ki so še vedno odprte. »Sirijo je zapustilo več kot pet milijonov ljudi, še več pa jih je zapustilo svoje domove in se preselilo v drug del države, kjer je deset letna vojna terjala 400.000 žrtev. Potreba po hrani za družino je trikrat višja od plače, cena kruha pa je 60-krat višja kot pred vojno,« je dejal Sargi in mednarodno skupnost pozval, naj odpravi gospodarske sankcije. »Sirci plačujejo ceno za nekaj, kar ni njihova krivda.«
