Išči

Logotip beatifikacije Logotip beatifikacije 

V Bresci beatifikacija s. Lucije Ripamonti. Ponižnost in napredovanje v svetosti

V soboto, 23. oktobra, je v italijanskem mestu Brescia potekala beatifikacija s. Lucije Ripamonti. Slovesno somaševanje je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Poudaril je, da je nova blažena živela v tišini in evangeljski preprostosti ter je v vsem, tudi v oštevanju in popravkih, našla sredstvo za pot ponižnosti in napredovanje v svetosti.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Lucija se je rodila 26. maja 1909 v skromni družini v kraju Acquate. Njene zadnje besede pred smrtjo 4. julija 1954 so bile: »Pogled sem imela vedno uprt v Boga!«
Homilijo je prefekt začel z naslednjimi Jezusovimi besedami iz Matejevega evangelija: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim.« (Mt 11,25) Ob tem je spomnil na papeža Pavla VI., ki je med splošno avdienco 16. junija 1976 dejal, da s pomočjo tega stavka »vstopamo v najglobljo skrivnost Jezusovega življenja.«

Kardinal Semeraro je poudaril, da je ta skrivnost »v zavedanju, da je "Sin". V omenjenem odlomku Jezus v evangeliju po Mateju že dvaintridesetič izgovori besedo "Oče"; malo pred tem je svojim učencem povedal, da bo zavržen, vendar pa mu to ne prepreči, da bi zaznal Očetovo bližino; nasprotno, želi, da bi tudi mi odkrili njegovo obličje, da bi čutili njegovo bližino, saj "Gospod neba in zemlje" ni Bog, ki je daleč, ampak je blizu in ljubi ljudi.«

V nadaljevanju homilije se je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov zaustavil ob besedah: To si prikril modrim in razumnim in razodel malim. »Tukaj ni pomembno poudariti, da Bog prikriva modrim in razumnim, ampak to, da se On, ganjen zaradi njihove majhnosti, skloni nad male in prav njim razodene svoje skrivnosti. Po drugi strani pa je prvi, ki je "mali", ravno On, Jezus. "Zaradi vas je postal ubog, čeprav je bil bogat," je zapisal sveti Pavel (2 Kor 8,9) in hvalospev v Pismu Filipljanom ponavlja, da je Kristus: "čeprav je bil v podobi Boga ... sam sebe izpraznil ... sam sebe ponižal". (2,6-8) Zato nam lahko reče: učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen. Učite se od mene – je razlagal sveti Avguštin – "ne kako narediti svet, ne kako ustvariti vse vidne in nevidne stvari, ne kako delati čudeže na svetu in obujati mrtve, ampak to, da sem krotkega in ponižnega srca. Ali želiš biti visok? Začni pri dnu. Če nameravaš zgraditi visoko zgradbo svetosti, najprej pripravi temelj ponižnosti."« (Serm. 69, 1, 2)

Ponižnost je kardinal Semeraro povezal tudi z zgledom nove blažene, saj je nekdo dejal, da je bila prežeta s ponižnostjo. »Vrhovna predstojnica kongregacije služabnic ljubezni je dejala: zame to predstavlja višek svetosti. Njeno mesto, mesto, ki si ga je najbolj želela, je bilo zadnje. Ena izmed prič v postopku za beatifikacijo je navedla, da je nekoč opazila, da se je s. Lucija nenehno prestavljala, da bi ji dala prednost in je med hojo spoštljivo ostala korak za njo. Nad tem je bila presenečena in začudena ter je predvidevala, da jo težko dohaja, zato jo je vprašala, če naj upočasni korak. Sestra Lucija pa je z lepim nasmehom in mehkim glasom odgovorila: Ne, ne, tako je dobro, sem na svojem mestu

Prefekt je spomnil, da so puščavski očetje govorili, da je ponižnost milost, ki se jo prejme v duši. »Sveti Janez Klimak je dejal, da "gre za sámo ime Boga in za njegov dar. Pravi namreč: učite se od mene, ne od angela, ne od človeka, ne iz knjige, ampak od mene." Celotno duhovno izročilo Cerkve pravi, da je ponižnost krona vseh kreposti, krona celotne duhovne zgradbe. Nova blažena je ponavljala, da je za dušo najbolje, "da dela to, kar Bog želi od nje; njeno duhovno zgradbo podpira globok in trden temelj ponižnosti."« (Relatio et vota, str. 16). Sestra Lucija tega ni samo govorila, ampak je to udejanjala in glede tega, kakor tudi glede živetja junaških kreposti, je mnenje enodušno: zadovoljna je bila, da je bila lahko "pomočnica", saj je tako lahko živela skrito. Kljub temu, da je izredno učinkovito služila skupnosti, je živela v tišini in evangeljski preprostosti ter je v vsem, tudi v oštevanju in popravkih, našla sredstvo za pot ponižnosti in napredovanje v svetosti.«

Zadnje besede, ob katerih se je med homilijo zaustavil kardinal Semeraro, pa so bile naslednje: Vzemite nase moj jarem: moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. »Blažena Lucija Ripamonti je ta jarem vzela nase: velikodušno je sprejela Gospodov klic v posvečeno življenje, kjer je izbrala, da bo služila in ostala na zadnjem mestu; Bogu se je popolnoma podarila, prepustila se je njegovi volji, predvsem v času njene bolezni, ki je bil zaznamovan z bolečinami; zvesto in vedro je živela pokorščino, dala se je na razpolago bližnjemu tako, da je pozabila nase. Kot je dejal papež Pavel VI. med velikonočno vigilijo leta 1965, "če želimo, da bi bil Kristusov jarem lažji, zagotovo ne bomo uporabljali sredstva, s katerim bi ga slabo nosili ali bi si ga otresli z ramen. Če želimo, da bi bil takšen, kot ga je opisal on, prijeten in lahek, to je vir moči, zaupanja, življenja, ga moramo nositi zvesto, dosledno, z razumevanjem, torej z vsem srcem."«

Kardinal Semeraro je navedel dva razloga, zakaj je ob tej priložnosti ponovno spomnil na sv. Pavla VI.: »Svoja prva leta otroštva je namreč preživel v vrtcu sv. Jožefa, ki ga je leta 1882 ustanovil blaženi Giuseppe Tovini, zanj pa so skrbele sestre služabnice ljubezni, redovna skupnost nove blažene.« Drugi razlog pa je oseben spomin in hvaležnost do služabnic ljubezni, ki so leta 1952 prišle v škofijo Albano, ki jo je do leta 2020 vodil kardinal Semeraro. Tja jih je poslal msgr. Montini (bodoči Pavel VI.), ki je bil državni pro-tajnik papeža Pija XII.

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je homilijo sklenil z naslednjimi besedami: »Kristusov jarem moramo nositi z vsem srcem, je govoril Pavel VI., in prav tako je blažena Lucija vzela nase Gospodov jarem; spominjala se je, da nihče ne more dospeti do gledanja Boga brez napora dobrih del (prim. Gregor Veliki, In primum lubrum regum, V, 178)

Sobota, 23. oktober 2021, 13:29