»Francesco Mottola ni bil potrt, kakor protagonist v evangeljskem odlomku; nasprotno, obstaja stavek, ki pričuje o veselju njegovega odgovora Gospodu: "Tukaj sem, ves!"«

SVET

Beatifikacija Francesca Mottola. »Potrebujem te, Kristus Jezus«

V nedeljo, 10. oktobra, je bil v kraju Tropea na jugu Italije za blaženega razglašen duhovnik Francesco Mottola, ustanovitelj oblatov in oblatinj Svetega Srca, ki je umrl leta 1969. Sveto mašo z beatifikacijo je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. V homiliji je spomnil predvsem na potrebo po Bogu, ki je bila posebej vidna v življenju novega blaženega.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Na beatifikacijo je po nedeljski opoldanski molitvi spomnil tudi papež Frančišek, novega blaženega pa opredelil za »gorečega pastirja in neutrudnega oznanjevalca evangelija. Bil je zgledna priča duhovništva, živetega v dejavni ljubezni in kontemplaciji.«

Bogati mladenič pristopi k Jezusu

Na začetku homilije se je kardinal zaustavil ob evangeljskem odlomku 28. nedelje med letom, ki govori o Jezusovem srečanju z bogatim mladeničem. V njem beremo, da je »nekdo« pritekel »do Jezusa, padel pred njim na kolena, ga pozdravil s pohvalnim izrazom in neposredno vprašal, kaj je potrebno storiti, da bi dobil v dediščino večno življenje.« Kardinal je poudaril, da to vzbuja začudenje. Po njegovih besedah je pristop »nekoliko pretiran in njegov poklek pred "učiteljem" se zdi nenavaden; vendar pa je navsezadnje res, da je prav zaradi svojega primarnega, instinktivnega in gorečega značaja, simpatičen lik. Sveti Benedikt bi v njem našel navdušeno gorečnost začetnika (prim. Regula, I, 3). Jezus sam se ozre vanj in ga vzljubi!«

Storiti in imeti; večnost kot nagrada

»Vendar pa je v njegovem načinu govora nekaj, kar razkriva nekatere druge pomembne podrobnosti, ki odpirajo pomembno špranjo, ki je tokrat usmerjena v njegovo srce. Storiti in imeti: to sta dva temeljna glagola, ki ju uporabi ta anonimna oseba; gre za dva glagola, ki sta zanj tesno povezana, v tesni odvisnosti drug od drugega: storiti, da bi imel. Slišali smo ga: tudi o večnem življenju govori kot o "dediščini", besedi, ki spada v pravni jezik dolžnosti in pravic. Izpolnjeval je zapovedi in zdaj se spodobi, da se mu vse to prizna. Večno življenje si predstavlja kot nagrado za delo.«

Pomen besed »Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil«

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov se je v nadaljevanju homilije zaustavil ob besedah »Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil.« Dejal je, da gre za »enega najlepših evangeljskih odlomkov, tudi z literarnega vidika, saj združuje pogled in ljubezen. Poglede ljubezni (pa tudi očitkov in celo sovraštva) je lahko zaznati. "Dejanje" je tisto, ki je pred besedo. Drugi vatikanski koncil glede božjega razodetja pravi, da se "uresničuje z dejanji in besedami, ki so med seboj tesno povezana: dela, ki jih Bog izvršuje v zgodovini odrešenja, nam razkrivajo in krepijo nauk in stvarnost, ki sta izražena z besedami, medtem ko besede oznanjajo božja dela in osvetljujejo v teh delih vsebovano skrivnost" (Dei Verbum, št. 2). Jezus s svojim pogledom temu človeku vnaprej pokaže pomen predloga, ki mu ga bo kmalu ponudil: prehod od zunanjosti k notranjosti; od prizadevanja, da bi dobil, k zastonjskosti; od izpolnjevanja zaradi postave k udejanjanju iz ljubezni.«

Ne krasti je lažje kot podeliti

Kardinal Semeraro je spomnil, da je za to potreben prvi korak, ki je najtežji izmed vseh: pustiti. »Pri tem ne gre za to, da bi se osvobodili ovir, ampak zato, da bi podarili; da bi podarili ubogim; to je tistim, ki ne bodo mogli povrniti, vrniti. "Nisem kradel", je dejal, vendar pa je ne krasti lažje kot podeliti. Tisti, ki ne kradejo, vendar pa to, kar imajo, sebično ohranjajo zase.«

Ne koristi, če se pusti bogastvo in ne sledi Jezusu

»Toda krog še ni sklenjen, saj Gospod doda: pridi! Hodi za menoj! To je neke vrsto povabilo, da bi se osvobodili vsega, kar teži, in začeli novo potovanje. Neki avtor iz daljne preteklosti je zapisal: "Nič ne koristi pustiti bogastvo, če se potem ne sledi Jezusu. Mnogi pustijo, potem pa ne sledijo Gospodu. In Gospodu se sledi tako, da se ga posnema, da se hodi po njegovih stopinjah."« (Beda, In evang. St. Lucae V, 18: PL 92, 554).

Mottolov odgovor ni bil potrtost, ampak »Tukaj sem, ves!«

Ob tem je kardinal Semeraro spomnil na zgled novega blaženega: »Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in dejal: "Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hodi za menoj." Ob teh besedah Francesco Mottola ni bil potrt, kakor protagonist v evangeljskem odlomku; nasprotno, obstaja stavek, ki pričuje o veselju njegovega odgovora Gospodu: "Tukaj sem, ves!"«

Beatifikacija vir tolažbe in spodbude

Njegova beatifikacija je po Semerarovih besedah dogodek, ki je vir tolažbe in spodbude: tako za Kalabrijo, od koder prihaja novi blaženi, kot tudi za duhovnike, saj danes »vsi živo čutimo, da potrebujemo duhovnike, ki ne širijo svojega vonja, ampak "Kristusov prijetni vonj" (2 Kor 2,15). Poleg tega pa Mottolova beatifikacija tolaži Cerkev sámo, ki lahko prinaša veselje evangelija le, če je "mati svetnikov".«

Gorel v iskanju Božje volje

»Naš blaženi je bil duhovnik, ki je gorel v iskanju Božje slave; vodila ga je iskrena želja, da bi v vsem izpolnjeval Božjo voljo,« je dejal prefekt ter spomnil na naslednje besede častitljivega Božjega služabnika Giorgia La Pira: »Bil je človek globoke molitve: Božji tempelj, čistost brez senc, križano trpljenje! ... Kartuzijanska duša v svetu, duhovniška, pristna: polna dejavne ljubezni, polna svetlobe, polna upanja.« »V njegovem življenju ni manjkalo preizkušenj, kakor je bila že v otroštvu tragična smrt njegove matere zaradi samomora, vendar zemlja postane rodovitna le, če se jo koplje. Tudi z bolečino. Tako je tudi s krščanskim življenjem, ki ga mora vedno oblikovati Božja beseda.«

»Potrebujem te, Kristus Jezus«

»Mottola je dopustil, da ga je gojila Božja beseda, ni bil rojen kot svetnik. Postal je svetnik, saj je s svetostjo tako, kakor biti kristjani: "človek se ne rodi, ampak postane", kakor je dejal Tertulijan. Naš blaženi je to postal tudi zaradi trpljenja, ki je bilo posledica paralize, ki ga je spremljala skoraj trideset let, vse do njegove smrti. "Moj Bog, rad bi postal svetnik," je zapisal, zavedajoč se, da to ne bi bilo nikoli mogoče brez njegove milosti. Zato je vzdihoval: "Potrebujem te, Kristus Jezus ..."«. To potrebo po Bogu, ki je posebej vidna v življenju novega blaženega, je kardinal Semeraro posebej izpostavil ter dejal, da nam ga Cerkev postavlja za zgled, da bi nam bil v spodbudo, pogum in bi se ob njem učili.

Pavel VI.: »Kristus, potrebujemo te«

Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je homilijo sklenil z naslednjimi besedami: »"Potrebujem te, Kristus Jezus ..." Te besede želim ponoviti tukaj danes, v teh časih, ki so težki za vse. To bi prav tako rad ponovil z navdihnjenimi besedami svetega Pavla VI.: "Kristus, potrebujemo te. Potrebujemo te, edini pravi učitelj nedoumljivih in nepogrešljivih resnic življenja, da bi spoznali svoj obstoj in svojo prihodnost, pot, kako jo doseči. Potrebujemo te, naš Odrešenik, da bi odkrili svojo bedo in jo ozdravili; da bi imeli pojem dobrega in zla in upanje svetosti.« (iz Omnia nobis est Cristus. Pastoralno pismo Milanski nadškofiji za postni čas 1955).