Išči

Južni Sudan. S. Maria Martinelli: Ne smemo se vdati nasilju

Cerkev v Južnem Sudanu je pretresena zaradi uboja dveh redovnih sester. S. Martinelli pravi, da se država spreminja, poskuse vzpostavitve miru pa so preprečili interesi. Ostaja odločnost tistih, ki želijo biti del procesa stabilizacije in formacije mladih.

Andreja Červek – Vatikan

V nedeljo, 15. avgusta, je skupina oboroženih oseb iz zasede napadel skupino sester redovne skupnosti Svetega Srca Jezusovega, ki so se vračale v Džubo. Ubiti sta bili s. Mary Abud in s. Regina Roba. Papež Frančišek je v telegramu izrazil sožalje in pretresenost ter dogodek označil za »nesmiselno dejanje nasilja«. Prav tako je izrazil zaupanje, da bo »njuna žrtev prispevala k miru, spravi in varnosti v regiji«.

Na nasilje se nikoli ne navadi

Predstojnica sester kombonijank, s. Maria Martinelli, ki je ubiti redovnici osebno poznala, je za Vatican News povedala, da je nasilni dogodek vse zelo pretresel. Obenem pa je z zadovoljstvom sprejela papežev telegram kot znamenje, da je »Cerkev blizu tej državi, temu ljudstvu, tej krajevni Cerkvi, ki ima prav tako svoje težave in skupaj z ljudmi doživlja negotovost, ki se na žalost vleče že leta«. »Na nasilje se nikoli ne navadi. Takšni dogodki se žal dogajajo tako na tej cesti kot na drugih. A ta dogodek nas je še bolj pretresel, saj ni v duhu teh ljudi, da bi neposredno ubijali redovnice. Običajno obstajajo spoštovanje do redovnikov, duhovnikov in še posebej do redovnic. Takšno dejanje ni del miselnosti naših ljudi. Kaže na spremembo, da je v globini nekaj narobe.«

Zaznati je spremembo

Kot je pojasnila gre za spremembo »v smislu vrednot, na katere se ljudje sklicujejo«: »Tudi nekristjani so nas vedno zelo spoštovali. Neka ženska, ki je bila del skupine napadalcev, je – kot sem razumela – rekla: "Ne ubijmo jih, so redovnice, pripadajo Cerkvi." Strelec je po drugi strani dejal: "Kaj je Cerkev, kaj pomeni?". Gre za spremembo v odnosu.« Pritrdila je papeževim besedam v telegramu, da gre za nesmiselno in nezaslišno nasilje: »Vedeli so, koga ubijajo; morda ne po imenu, a da so bile redovnice, to ja.«

Nasilni dogodki kažejo, da »da je pot do miru še vedno dolga in težka. Ni vsakdo zavezan tej poti, vsi ne razumejo njenega pomena. Po drugi strani pa je toliko skupin, toliko zmede, toliko revščine. To so velike skale na poti miru. Na neki način je tudi razumljivo, da ni enotnega namena, po drugi strani pa bolj se to nadaljuje, vse slabše je.« Po besedah s. Marie dogodki te vrste ustvarjalo destabilizacijo: »Ko ne morete prečkati ulice, ker obstaja 90 odstotna možnost, da te ubijejo ali pa pustijo brez vsega, je jasno, da ne morete razmišljati o trgovini, o gibanju oseb, o normalni komunikaciji. Ne morete. Vse to povzroča težave.«

Dve izjemni ženski

S. Maria Abud in s. Regina Roba sta bili izjemni ženski. S. Mary je bila dva šestletna mandata generalna predstojnica. Zdaj je bila ravnateljica velike osnovne šole v Džubi. Vsi so jo imeli zelo radi in vsi so jo poznali. Bila je zelo predana, vedela je, kaj počne, in znala je povedati resnico. Bila je tudi zelo prijazna, zelo sestrska. S. Regina pa je poučevala na šoli za medicinske sestre in spremljala študente, ki so opravljali prakso v bolnišnici.

Njuna tragična smrt vzbuja odločnost. »Ne smemo popustiti tistim, ki si prizadevajo le za nasilje. Potrebno je več dela pri formaciji mladih, da bi jim pokazali drugačne načine življenja, ki ne temeljijo na nasilju ali samo na denarju. Mladi se morajo vrniti k vrednotam, da bi zgradili zdravo družbo.«

Pomembno znamenje upanja

Papežev obisk Južnega Sudana bi zagotovo prinesel veliko dobrega za veliko ljudi. Zagotovo pa bi morali njegov obisk zelo omejiti, če bi prišel zdaj, bi bil časovno in prostorsko omejen. A po besedah s. Martinelli bi to lahko bilo »pomembno znamenje upanja«, pa čeprav bi šlo samo za kratek obisk.

Poziva k molitvi: »Še naprej moliti za Južni Sudan, za mir, da bi lahko resnično postavili temelje za miroljuben ponovni zagon, za pot, ki nas vse vodi k bratstvu. Še vedno je preveč ločitev, ki se po mojem mnenju podpihujejo tudi na politični ravni. To, kar naj bi bila mirna gradnja države, se je izkazalo za katastrofo ravno zaradi spodbujanja zasebnih, na koncu plemenskih, celo klanovskih interesov. Namesto da bi oblikovali kulturo deljenja.. Začeti moramo znova. Ne moremo se sprijazniti s tem, da smo zgolj žrtev.«

Ljudje so znamenja dobrega

Martinellijeva sredi opustošene dežele vidi tudi znamenje dobrega in pravi, da so to »vsi ljudje, ki so blizu sestram Srca Jezusovega, tisti, ki so se udeležili obhajanja stoletnice, ki se je končalo tragično. Preprosti ljudje. Obstaja želja, želja po študiju, želja po ustvarjanju nečesa drugačnega sredi toliko protislovij. Obstaja želja, da bi se postavili na noge. In pri tem je treba spremljati in pomagati.«

četrtek, 19. avgust 2021, 12:53