Tunizija in veliko upanje: Ne državni udar, ampak mala revolucija

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Veliko upanje: ne državni udar, ampak mala revolucija

»Ljudje niso mogli več prenašati pretekle situacije. Zdaj vsi čakamo, kaj lahko stori novi predsednik, kakšen je njegov program. V nedeljo je zaradi neučinkovitosti odstavil premierja in parlament, vojska je na ulicah, da bi zagotovila varnost, uvedena sta nočna policijska ura in prepoved gibanja. Po eni strani se čuti veliko upanje, saj je v državi več kot eno leto vladala velika praznina na področju oblasti v državi in nihče ni vedel, v katero smer je potrebno iti. Samo pomislite, da smo bili v času najhujše pandemije brez ministra za zdravje, medtem ko gospodarstvo propada. Zato gredo ljudje sedaj zadovoljni na ulice, ker upajo v to novo malo revolucijo – ki ni državni udar. Imamo predsednika, pozna ustavo in prisegel je, da se bo boril proti korupciji ter zagotovil, da bodo tisti, ki bodo vpleteni v korupcijo, kaznovani. Po jasminovi revoluciji je manjkal pravi voditelj, ki bi državo peljal v določeno smer. Morda je bilo nekaj zmede okoli besede demokracija, saj mnogi mislijo, da to pomeni, da lahko delaš, kar hočeš, vendar to ni res.«

Ljudstvu vliti upanje, ki ga je izgubilo

V nadaljevanju pogovora je msgr. Antoniazzi odgovoril na vprašanje, kateri so naslednji koraki, ki jih je potrebno storiti. »Najprej je potrebno temu ljudstvu dati upanje, saj ga je popolnoma izgubilo, tudi zaradi pandemije; danes s težavo verjame v svojo prihodnost. Želim reči, da Tunizijci, ki se odpravijo proti Lampedusi, ne bežijo zaradi lakote ali vojne, ampak zato ker ne vidijo prihodnosti. In pandemija je gotovo situacijo zelo poslabšala. Bolnišnice so bile polne, kisik ni bil na voljo, zato so mnogi ljudje umrli. Cepiv ni in ljudje jim ne zaupajo. Le redki na ulici nosijo maske in to je imelo velike posledice za turizem in torej za gospodarstvo; stanje se je z nočno policijsko uro še poslabšalo, saj so tako onemogočene mnoge dejavnosti. Na tisoče oseb je izgubilo delo, saj je za Tunizijo turizem bistvenega pomena.«

Usmeriti pozornost na sposobnosti ljudi

»Mi dajemo upanje v smislu, da je Tunizija država, ki si je vedno opomogla. Nikoli se ni predala, niti v času diktature. Ljudje niso neumni, da bi se iz njih norčevali; med njimi je veliko literatov, potrebno je usmeriti pozornost na njihove sposobnosti in ne preveč računati na druge. Tunizijci so zelo ponosni, pa tudi izredno verni. Pomaga, da se jih spomni, da obstaja Bog, ki jih ne bo nikoli zapustil, saj verjamejo v Boga. Včasih me v teh trenutkih težav vprašajo, če Bog je, in jaz jim odgovorim z evangeljskim odlomkom, ki opisuje, kako Jezus med nevihto spi na čolnu. On obstaja – tudi če se zdi, da spi na čolnu našega življenja, vendar pa vemo, da obstaja.«