P. Carlassare Mariji izročil svojo škofovsko službo in krogle, ki so ga ranile

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Carlassare naj bi bil 23. maja posvečen v škofa škofije Rumbek, a sta ga slab mesec pred tem neznanca ustrelila v nogo. Tri mesece po napadu in po rehabilitaciji v Italiji je v nedeljo, 25. julija, v Angelovem svetišču na gori Summano v bližini svojega rojstnega kraja med sveto mašo Mariji izročil novo poslanstvo ter krogle, ki so ga v napadu težko ranile.

Marija je spremljala vsako obdobje mojega življenja

»Vsak verni moški in ženska nosi Marijo v svojem srcu, ker je zgled tega, kakšen naj bi bil kristjan. Ona je tista, ki ohranja Cerkev povezano okoli svojega Sina Jezusa. Angelovo svetišče je kraj molitve, ki je meni in vsem domačinom zelo drag. Prav tako predstavlja korenino moje poti vere, saj sem tja hodil od malega in tam je dozorela tudi moja odločitev za krščansko življenje. Ni mogoče, da ne bi čutil, kako je Marija s svojo priprošnjo spremljala vsako obdobje mojega življenja. To je zame priložnost in povabilo, da bi premagal vse negotovosti in strahove zaradi tega, kar se je zgodilo: da bi čutil, da vedno pripadam Gospodu, v sreči in nesreči, ter da nikoli ne bi izgubil ljubezni; da bi se z veseljem in ponižnostjo v Cerkvi posvečal služenju v misijonu.«

Mnogo trpljenja, a ljudstvo ni izgubilo upanja

V nadaljevanju pogovora je p. Carlassare povedal, kako kot pastir gleda na Južni Sudan, na skupnost, ki jo je začasno zapustil zaradi rehabilitacije: »Ljudje v Južnem Sudanu so ljudstvo, ki je ranjeno zaradi mnogih trpljenj, ki so posledica krivičnih in zatiralskih dinamik, ki segajo v preteklost. Zadnji konflikt in današnja situacija sta le zadnji rani, ki sta posledica precej bolj kompleksnih logik prevlade in nasilja. Vendar pa ljudstvo kljub vsemu ni izgubilo upanja, želi ozdraviti, zaceliti rane in ponovno vstati. Zame je milost, da si lahko s tem ljudstvom prizadevam za skupni cilj ter skupaj z njim hodim po težki poti sprave in miru. Krščanske skupnosti že hodijo v tej smeri, vedo, da gre za dolgo pot, ki jo je potrebno narediti skupaj. Vsi moramo biti v občestvu s to potjo, začenši tudi z našo Italijo.«

Prizadevanje za spravo in logiko solidarnosti

»Na Južni Sudan gledam z upanjem. Mirovni sporazum iz leta 2019 je omogočil oblikovanje vlade narodne enotnosti; mirovni pogovori, ki jih vodi Skupnost sv. Egidija, se nadaljujejo, in vanje skušajo vključiti tudi skupine, ki so glede sporazuma skeptične. Trenutne težave na tem območju so žal še vedno zelo težke in zato prebivalci še ne morejo živeti popolnoma normalnega življenja. Še vedno je veliko razseljenih in beguncev, ki so daleč stran od svojih domov, mnoge skupine imajo v lasti veliko orožja, vojska še ni popolnoma poenotena in nasilje je pogosto etnično obarvano. Ekonomsko krizo in veliko revščino so še povečale podnebne spremembe, predvsem poplave, zaradi katerih imajo ljudje težave pri živinoreji in poljedelstvu. Vse to lahko postane domina, ki ustvarja še več sporov. Zato si je potrebno prizadevati za resnično spravo in končno živeti drugačno logiko, logiko solidarnosti; na to upamo.«

Comboni: »Božja dela se vedno rodijo ob vznožju križa«

Pater Carlassare je v nadaljevanju intervjuja spregovoril o dejanju izročitve v Marijino varstvo ter v kakšnem duhu se bo vrnil v Južni Sudan. »Gre za obhajanje slovesnosti krščanske skupnosti na poti, ki vidi Marijo kot sopotnico; skupnosti, ki je zbrana tudi okoli mene, ki prihajam iz te župnije, ter okoli mojega poslanstva. Gre za poslanstvo, ki je zelo zahtevno, vedno bolj zahtevno, kakor se med drugim ni naveličal ponavljati Comboni: dejal je, da "se Božja dela vedno rodijo ob vznožju križa." Zato poln hvaležnosti za klic v misijonarsko poslanstvo, v gotovosti, da Božji Duh vodi, podpira in varuje našo pot, izročam bodoče poslanstvo tudi Marijini priprošnji. Za tiste, ki so me napadli, in za tiste, ki so ujeti v zaprte in sektaške miselnosti, prosim spreobrnjenja; zase in za ranjeno Cerkev prosim, da bi živeli usmiljenje, kakor nas je učil Jezus.«

Strah pred vrnitvijo v Južni Sudan?

Ob koncu intervjuja pa je p. Carlassare odgovoril še na vprašanje, če ga je strah vrnitve v Južni Sudan, ter če ve, kdaj bo posvečen v škofa. »Strah me je, kadar se oddaljimo od evangelija ter od tega, kar nas uči Gospod. Takrat nam Sveti Duh pride na pomoč, nas opogumi, da ne omagamo, da še naprej upamo. Glede posvečenja pa moram počakati še nekaj časa, datum še ni določen. Gre za dejavno pričakovanje, tako tukaj v Italiji kot tudi v Rumbeku, kjer mnoge osebe pripravljajo vse potrebno za moj povratek, upam, da v prihodnjih mesecih.«