Mučenci iz Quichéja razglašeni za blažene: poziv k spravi v Gvatemali

Andreja Červek – Vatikan

Mučenci iz Quichéja so bili ubiti iz sovraštva do vere v času gvatemalske državljanske vojne med letoma 1980 in 1991. Beatifikacija je včeraj, 23. aprila, potekala v katedrali Svetega križa v Quichéju, vodil pa jo je gvatemalski kardinal Álvaro Leonel Ramazzini. Med desetimi novimi blaženimi mučenci so trije španski duhovniki, misijonarji Svetega srca Jezusovega: José María Gran, Faustino Villanueva in Juan Alonso, ter sedem katehistov laikov: Rosalío Benito, Reyes Us, Domingo del Barrio, Nicolás Castro, Tomás Ramírez, Miguel Tiú in Juan Barrera Méndez, ki je bil star komaj dvanajst let.

Ljudje vere in predani služenju

Kri, ki so jo prelili ti »možje vere«, popolnoma predani služenju evangeliju in Cerkvi, še desetletja po njihovem mučeništvu prinaša obilne sadove, je za Vatican News povedal  monsinjor Rosolino Bianchetti Boffelli, sedanji škof škofije Quiché, ki se nahaja v gvatemalskem višavju ob meji z Mehiko. Škof Bianchetti, ki je sicer italijanskega rodu, je v Gvatemali misijonar »fidei donum«. »Naši mučenci so bili resnično misijonarji na poti,« pravi. »Hodili so od hiše do hiše, ohranjali živo vero, molili s svojimi brati, evangelizirali in prosili Boga življenja. Bili so možje velike vere, velikega zaupanja v Boga, hkrati pa tudi velike predanosti, da bi prišlo do spremembe, do drugačne Gvatemale.« Škof Bianchetti jih imenuje »voditelji v Cerkvi«, ki so dobro združevali »zavzetost, da bi njihove skupnosti živele po Božjem načrtu, medtem ko so si prizadevali za rast Božjega kraljestva ter poskušali uresničiti oznanilo osvoboditve, življenja v obilju, ki ga Jezus ponuja vsem nam«.

Evangelizacija ter pomoč revnim in bolnim

Ti pogumni možje, ki jih je gnala želja, da bi prispevali k apostolskemu poslanstvu Cerkve v svojih krajih, se niso ustavili pred nobeno grožnjo in so »objeli svoj križ«, dodaja škof v Quichéju. Bili so preganjani, mučeni in ubiti s strani tistih, ki so evangelijski nauk imeli za »nevarnost« za interese vplivnih. »Bili so možje velike razsežnosti,« nadaljuje Bianchetti in poudarja, da so z Božjo besedo in rožnim vencem v roki obiskovali svoje skupnosti, da bi pomagali ljudem v stiski. Duhovniki so podpirali vernike, laiki pa so po končanem delu obiskovali bolnike, oznanjali veselo novico, služili v cerkvi in pomagali kmetom, da so dobili nazaj zemljo, ki jim je bila po krivici odvzeta.

Kontemplativnost v dejanjih

Škof Bianchetti poudarja, da ima beatifikacija teh mučencev velik pomen za Cerkev v Gvatemali in še posebej za njegovo škofijo. »Za nas,« pravi, »to pomeni, da smo dosegli vrhunec dolge poti, na katero je Jezus poklical te može, z novo evangelizacijo, ki se je zgodila v tistem obdobju v Gvatemali. Pot zvestobe, predanosti in gorečnosti do kraljestva. Imenujem jih 'kontemplativci v akciji' – pravi monsinjor Bianchetti – zaradi vere, ki so jo nosili v srcu, zaradi duhovnosti, ki so jo podedovali od svojih prednikov in ki je združevala globoko vero s popolnim zaupanjem in brezmejno predanostjo Jezusu v služenju bratom in sestram.« Po škofovem prepričanju za vse Gvatemalce beatifikacija pomeni »biti navdušeni, še bolj goreče slediti Jezusu kot njegovi učenci« in ohranjati »baklo vere«, ki so jo zapustili mučenci.

Juanito – dragoceni biser, zgled za mlade

Škof Bianchetti posebej spregovori o najmlajšem izmed mučencev, Juanu Barreri Méndezu, znanemu kot »Juanito«. Že pri 12 letih je pokazal globoko duhovno zrelost kot katehist otrok, ki so se pripravljali na prvo obhajilo, in celo prejel zakrament svete birme. »Naš dragoceni biser,« pove škof, »je Juanito, ki je bil katehist med svojimi vrstniki v skupnosti. Po pričevanjih, ki jih imamo, je v svojem srcu nosil plamen, gorečnost, da bi sledil Jezusu. Želel je celo zgraditi cerkev v bližini svojega doma, da bi jo lahko obiskoval tudi njegov oče, ki sprva ni želel hoditi v cerkev. Juanita so mučili na dan, ko so ga ujeli med vojaškim napadom na njegovo skupnost, in mu odrezali podplate na nogah. Nato so ga prisilili, da je hodil po obrežju reke. Obesili so ga na drevo in ustrelili ... Juanito danes žari. Njegovo pričevanje je postalo nalezljivo. Tu mu mladi pravijo 'Carlo Acutis' Gvatemale.«

Poziv k dejavni ljubezni in spravi v državi

Škof Bianchetti poudarja, da je pogum teh kristjanov zgled in vir navdiha za današnje skupnosti v Gvatemali, ki se morajo soočiti z grožnjami današnjega časa, kot so revščina, pomanjkanje dela, izkoriščanje in prisilne migracije. »Na tej točki tretjega tisočletja je še vedno veliko skupnosti brez elektrike, med njimi tudi nekatere, ki so zelo blizu hidroelektrarn. Tu je tudi trpljenje naših migrantov, ki večinoma odhajajo v Združene države Amerike,« zatrdi in izpostavi, da je ta beatifikacija tudi poziv k izgradnji spravljene družbe v Gvatemali s prispevkom vseh. Niti eno pričevanje ne govori o tem, da se je kdo »maščeval« za smrt mučencev, pravi škof. »Nihče se ni maščeval, ker so ubili njegovega sorodnika, očeta ali prijatelja ali ker so jim požgali domove. Vendar pa je veliko trpljenja in odprtih ran. Zato moramo še naprej hoditi, da bi ozdravili te rane z očmi in srcem, uprtimi v Jezusa, križanega in vstalega. To je naša naloga.«

Gvatemala sredi pandemije in drugih nesreč

V zvezi s sedanjo pandemijo, ki jo povzroča covid-19, je škof v Quichéju zatrdil, da je Gvatemala narod, ki je vedno »nosil svoj križ«: »Je narod, ki se sredi te pandemije bori za dostojno preživetje. Gotovo so plačila glavni prispevek ljudi, da ekonomija deluje. To je tisto, kar poznamo kot neformalna ekonomija, saj se v Gvatemali celo makroekonomija vzdržuje zaradi mikroekonomije, to je zaradi denarja, ki ga pošiljajo tisti, ki delajo v tujini in ga vlagajo v trgovino in izobraževanje otrok,« pojasnjuje Bianchetti in poudarja, da se je gvatemalsko ljudstvo znalo soočiti z mnogim trpljenjem in nesrečami, ne le naravnimi. Kljub negotovosti trenutnega svetovnega stanja škof pogovor sklene s spodbudnim sporočilom: »Cerkev tukaj v Quichéju ponižno, a z velikim upanjem hodi in želi še naprej z roko v roki z našimi mučenci graditi nova nebesa in nove dežele, z veliko vere, z veliko upanja in z veliko gorečnostjo za Božje kraljestvo.«