Msgr. Pizzaballa: Preseganje ovir v Cerkvi se začne v našem odnosu s Kristusom
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Po patriarhovih besedah je potrebno premostiti klerikalizem in notranje partikularizme, ki lahko zavirajo pot krajevne Cerkve. Poudaril je, da je to mogoče tako, da ponovno začnemo pri Kristusu, ki je s svojim mesom podrl steno pregrade. Ob svetovnem dnevu miru, ki smo ga prav tako obhajali 1. januarja, je msgr. Pizzaballa razmišljal o miru z notranjega vidika, povezanega z življenjem v škofiji. Spomnil je, da smo večkrat tudi mi sami tisti, ki znotraj Cerkve, med seboj, nevede, postavljamo ovire. Za vedro in vedno bolj rodovitno cerkveno življenje je »prav tako potrebno pogledati na svojo stvarnost in se vprašati, kje nas Gospod vabi, da bi rasli in se poboljšali,« je dodal patriarh ter spregovoril o štirih ovirah na tej poti.
Rana klerikalizma
Prva izmed njih je »distanca med klerom in laiki«, oziroma klerikalizem, ki ga je večkrat izpostavil tudi papež Frančišek. Kot je dejal patriarh, je sodelovanje med duhovniki in laiki pogosto napačno razumljeno in na koncu pomeni »narediti preprosto to, kar želi duhovnik«. Kulturni dejavniki po besedah msgr. Pizzaballe ne pomagajo pri ustvarjanju skupnega cerkvenega življenja: po eni strani je »težko uvajati župnijske svete in skupaj podeliti ideje in pobude,« po drugi pa je prav tako »težko najti formirane laike, ki so dejavni in želijo dati svoj pozitiven doprinos k skupnosti.« Po patriarhovih besedah gre za realno oviro, s katero se je potrebno soočiti, predvsem z mislijo na prihodnjo generacijo, ki želi imeti vidno vlogo v življenju Cerkve in noče le udejanjati naročil in navodil.«
Medsebojno poslušanje
V nadaljevanju homilije je jeruzalemski latinski patriarh spregovoril o generacijskem nasprotju. Spomnil je na tiste, ki »gledajo na preteklost z nostalgijo in tožijo za modelom Cerkve in skupnosti, ki danes ne obstaja več, pri tem pa pozabljajo na to, da bi s krščansko vedrino živeli sedanjost.« Poudaril je, da mlade generacije nočejo živeti v nostalgiji, vendar pa pogosto »želijo spremeniti tudi tisto, česar morda ni potrebno spreminjati« in niso pozorne na svoje korenine. Obe drži po besedah patriarha Pizzaballe pomenita »beg iz sedanjosti«, medtem ko je v Cerkvi potrebno medsebojno poslušanje, v hvaležnosti za to, kar je bilo storjeno do sedaj, ter v odprtosti za nove poti, ki se odpirajo po Božji milosti.«
Presegati razloček med »domačini« in »tujci«
Škof Pizzaballa je nadalje spomnil, da je za Cerkev v Jeruzalemu značilen razloček med »domačini« in »tujci« oziroma skušnjava, da bi na področju Patriarhata na univerzalno komponento Cerkve v Jeruzalemu gledali kot na »gostujočo« in ne kot na sestavni del Cerkve. Obe sta potrebni in morata podpirati druga drugo, saj prestavljata njeno identiteto in zgodovino. »Cerkev v Jeruzalemu je in bo imela namreč vedno krajevno in univerzalno razsežnost. Rodila se je na binkošti, ko so bila že prisotna vsa ljudstva in so prejela Svetega Duha. To je lepota naše Cerkve, ki v sebi združuje različne jezike, mnoge redovne karizme, romarje z vsega sveta … V naši Cerkvi ni tujcev, ampak so vsi in le otroci iste Matere Cerkve,« je poudaril patriarh.
Nacionalne identitete in jezikovne razlike
Druge ovire po njegovih besedah predstavljajo štiri nacionalne identitete, saj škofija vključuje področje Jordanije, Izraela, Palestine in Cipra. Te so pogosto postavljene proti ali razumljene kot antiteza nečemu, vendar pa je obstaja tudi cerkvena identiteta, ki nacionalne vedno presega. »Ne obstajajo štiri Cerkve, ampak ena Cerkev, ki vključuje različne zgodovine in identitete. Vse te pa prispevajo k izgradnji Cerkve z lastno identiteto, ki je pluralna, raznovrstna in odprta.« Prav tako pomembne so jezikovne raznolikosti, ki predstavljajo »neverjetno bogastvo, hkrati pa tudi oviro za srečanje in podelitev«.
Skupni imenovalec vseh težav: individualizem
Msgr. Pizzaballa je ob koncu homilije poudaril, da je skupni imenovalec vseh omenjenih težav individualizem, ki je postal središčen v splošnem načinu mišljenja. »Namesto, da bi uveljavljali svoje želje in potrebe, smo kot Cerkev poklicani, da se sprašujemo o tem, kako biti dar za drugega; namesto da se sprašujemo, kaj mora drugi storiti zame, se vprašajmo, kako biti bližnji drug drugemu (prim. Lk 10,36),« je dejal.
Preseganje ovir se začne v našem odnosu s Kristusom
Pot za preseganje ovir in za to, da se poboljšamo, se po besedah jeruzalemskega latinskega patriarha začenja v »našem odnosu s Kristusom in ne pri naših potrebah; tako, da svoje srce položimo v Kristusovo srce, da beremo svojo stvarnost – tudi cerkveno – v luči Božje besede. Brez ljubezni ni mogoče živeti in ljubezen, iz katere je potrebno začeti, je ljubezen Tistega, ki je dal življenje za nas in za naše zveličanje,« je sklenil homilijo 1. januarja msgr. Pizzaballa.