Irak: Rekonstrukcija krščanske dediščine je nujna
Andreja Červek - Vatikan
Pascal Maguésyan je svoje prvo potovanje v Irak opravil leta 2008, da bi se srečal s krščanskimi skupnostmi. Našel je ljudi, ki so doživeli nasilje raznih terorističnih skupin. V Ninivski nižini so ga sprejele osebe, ki so zaradi pritiskov in preganjanja zbežale iz Bagdada in Mosula. Zgodbe, ki jih je slišal, in podobe, ki jih je videl, je Pascal zbral v spletni fotografski galeriji in ji dal naslov Mezopotamija. V njej lepo prikaže krščansko dediščino, danes uničeno ali poškodovano na vsakem kraju, ki jo je dosegla teroristična skupina Islamska država.
»Ko si je leta 2014 Isis priboril Ninivsko nižino in Mosul, sem takoj razumel, kaj se dogaja,« pripoveduje Pascal. »Razumel se, da se Isis ni izživljal samo nad civilnim prebivalstvom – kristjani, jazidi in ostalimi –, ampak nad človeškimi skupnostmi in njihovo kulturno dediščino, s strateškim ciljem, da izruva celotno civilizacijo.«
Odločil se je, da ustanovi Združenje Dediščina Mezopotamije, ki bi popisala vso krščansko in jazidistično dediščino.
Petnajst let potovanj v Mezopotamijo
Pascal Maguésyan je Irak prepotoval po dolgem in počez, fotografiral uničene spomenike, se povezoval z različnimi združenji in fundacijami, da bi podelil svoje izkušnje in razširil spoznanje, da je bogato dediščino Mezopotamije treba ohraniti in oživeti. Brez tega je težko pričakovati, da se bodo krščanske skupnosti vračale.
Na tem območju namreč ni ostala niti ena verska zgradba, ki je ne bi doletel uničevalni bes Isisa. Kot pravi Pascal, je šlo za »sistematično politiko«, pri čemer izpostavi, da so v Mosulu nekatere verske zgradbe, cerkve in samostani, predvsem v starem delu mesta, bili porušeni ali poškodovani med bombardiranjem mednarodnih vojaških operacij, s katerimi se je hotelo poraziti džihadiste in osvoboditi mesto.
Počasna obnova
V Iraku se danes piše nova stran zgodovine in mnoge skupnosti v državi so prepričane, da je sobivanje mogoče. Približno tretjina razseljenih kristjanov iz Ninivske nižine se je vrnila in se ponovno naselila v svoji prvotni skupnosti. Druga tretjina se še vedno nahaja v Kurdistanu in so torej še vedno izseljeni. Tretjina pa jih je zapustila Irak, nekateri dokončno: odšli so živet v druge države Arabskega zaliva, v Evropo ali pa v ZDA. V Mosulu pa je situacija nekoliko drugačna. Samo okoli petdeset družin se je vrnilo v mesto, predvsem v vzhodni del, a ne v stari mestni predel. »Še zelo daleč smo od cilja,« pravi Pascal. »Nekoč, pred padcem režima Sadama Huseina, pred Al Kaido, pred Isisom, je kristjanov v Mosulu bilo več deset tisoč.«
Pri spodbujanju kristjanov, da se vrnejo v svoje domače kraje, je temeljnega pomena verska dediščina. Cerkev ali samostan je za te skupnosti prvovrsten kraj srečanja. In zato jih je nujno treba obnoviti ali ponovno zgraditi, če želimo, da bodo krščanske skupnosti ponovno pognale svoje korenine, se utrdile in se ponovno povezale s svojimi vasmi in svojo zemljo.
V Ninivski nižini je precej kristjanov, ki sami financirajo obnovo svojih krajev čaščenja. A veliko pomoči je prišlo tudi s strani tujih donatorjev, nevladnih organizacij in nekaterih združenj. Zahvaljujoč temu skupnemu prizadevanju in delu lokalnih skupnosti, ki so si zavihale rokave, se danes od 80 do 90 odstotkov krščanske in jihadistične verske dediščine obnavlja.
Situacija v Mosulu pa je tudi v zvezi s tem drugačna. V starem mestnem delu, kjer se nahaja največ krščanske dediščine, varnost namreč ni vedno zagotovljena. Velike težave so tudi na administrativni, etnični in politični ravni, ki upočasnijo vsak načrt za obnovo. Zaradi tega je danes v rekonstrukciji samo 10 odstotkov zgradb. V sirsko-katoliški cerkvi Mar Toma so do sedaj obnovili tri oltarje, glavnega in dva stranska. V celoti je bila na novo zgrajena cerkev Al Bichara, vključno s prezbiterijem in domom za dijake. Otvoritev je bila decembra 2019. Dela so bila zaključena zahvaljujoč delovni vnemi tamkajšnje sirsko-katoliške skupnosti, ki se je vrnila, ter finančni podpori različnih fundacij in združenj. A poleg teh dveh zglednih primerov v Mosulu ostaja kakšnih deset cerkva, ki čakajo na birokratske premike, da bi se lahko začela rekonstrukcija.
Podpora mladih muslimanov
Za vrnitev kristjanov v Mosul so se zavzeli tudi mladi muslimani. »Mesto ni isto brez vas, vrnite se!« pravi Mohamed družinam, ki so pred fundamentalističnim nasiljem zbežale iz mesta. Mohamed Essam je skupaj z drugimi mladimi muslimani ustanovil prostovoljno združenje, ki se zavzema za pomoč pri rekonstrukciji zgodovinskih zgradb v Mosulu. Ko se je z njim srečal novinar agencije AsiaNews, je odstranjeval razvaline sirsko-katoliške cerkve sv. Tomaža (Mar Toma), ki je bila uničena in zaplenjena leta 2014, ko so mesto napadli džihadisti. Enaka usoda je doletela tudi mošeje. Pascal Maguésyan ta paradoks takole pojasni: »Isis je totalitarna organizacija in nič ne vzdrži pred njeno vizijo radikalnega islama; nič ne sme ostati, naj gre za dediščino jazidov, kristjanov, judov in celo muslimanov, kajti tudi v njih ostaja perzijski, mongolski, jalilski ali kakšen drugi vpliv. Vsi ti kulturni tokovi nimajo pravice obstajati v totalitarni viziji Isisa.«
Mohamed ni pozabil grozodejstev, ki so jih storili vojaki samooklicanega kalifata. »Želimo spremeniti pojmovanje, ki ga prebivalci te regije in po svetu imajo o mestu Mosul. Želimo, da so kristjani del te dežele, saj so del lokalne zgodovine, bogate in dragocene zgodovine« pravi Mohamed, soustanovitelj združenja Roke Mosula.
Pascal Maguésyan je med svojimi potovanju lahko opazil spremembo v odnosu Iračanov do njihove kulturne in verske dediščine. Če so v preteklosti stare zgradbe s posebnimi arhitekturnimi potezami brez pomislekov popravili z navadnim cementom, sedaj razumejo zgodovinsko, arhitekturno in kulturno vrednost svoje dediščine. In od tukaj izvira pomemben premislek o rekonstrukciji, ki bo zvesta preteklosti oziroma čim bolj zvesta starodavni strukturi zgradb.
