V Španiji za blaženega razglašen 19-letni mučenec Joan Roig i Diggle
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Okoli 2000 mučencev španske državljanske vojne
Katoliška Cerkev časti okoli dva tisoč mučencev španske državljanske vojne. Med njimi so duhovniki, redovnice, škofje in mnogi laiki – družinski očetje in matere ali mladi, ki so izgubili življenje samo zato, ker so ljubili Kristusa v temnih časih, ki so prizadeli Iberski polotok v letih med 1936 in 1939, tik pred začetkom druge svetovne vojne. Med njimi je bil tudi Joan Roig i Diggle iz Barcelone, ki je ob nasilnem protikrščanskem valu v svoji državi dejal: »Zdaj se moramo bolj kot kdajkoli prej boriti za Kristusa.«
Med študijem in delom, a trden v vrednotah
Joan je šolanje začel pri Bratih krščanskih šol, gimnazijo pa nadaljeval pri patrih skolopih. Odlikoval se je po resnosti, spoštljivosti in intenzivnem študiju, pa tudi po globoki in trdni veri. O slednji sta pričala dva patra, s katerima je bil Joan posebej povezan in ki sta bila umorjena med državljansko vojno. Joanova družina ni bila premožna, zato je bila primorana zapustiti veliko mesto in se je preselila v kraj El Masnou. Tam je Joan najprej delal v trgovini z blagom, nato pa v tovarni. Nikoli se ni pritoževal, ampak je bil hvaležen, da je lahko na ta način konkretno pomagal domačim. Kljub naporom je poleg dela tudi študiral, saj je želel diplomirati iz prava in postati odvetnik.
Intenzivno duhovno življenje, skrb za Najsvetejše
V El Masnouju je Joan spoznal Zvezo mladih kristjanov Katalonije in se jim z navdušenjem pridružil. Zdelo se mu je neverjetno, da je srečal mnoge mlade, ki so imeli iste vrednote, in s katerimi se je lahko pogovarjal o Jezusu. V teh letih je njegovo duhovno življenje postalo intenzivnejše, vera pa še bolj pristna. Vsak dan je hodil k sveti maši, molil in poglabljal družbeni nauk Cerkve. Ob intenzivnejši molitvi in pogledu na svet okoli sebe je v njem raslo zavedanje glede težav, ki pestijo družbo. Prav tako pa je razumeval, kakšno vlogo lahko znotraj Cerkve prevzamejo laiki, da bi jih pomagali razrešiti. Tudi ko so pripadniki milice zažgali sedež Zveze mladih kristjanov Katalonije, ni pomišljal in je ponoči stražil v cerkvi – po tem, ko se je spovedal in ko je doma skril posvečene hostije, da bi Jezusa pod podobo kruha nesel tistim, ki so čutili potrebo po obhajilu.
Preganjanje laikov
Poleti leta 1936 se je že začelo preganjanje Cerkve. Kmalu so bili groženj deležni tudi laiki, ki so bili krivi že samo zaradi dejstva, da so verovali v Jezusa in njegovo ljubezen. Joanova družina je bila zelo poznana v domačem kraju, vedelo se je, da živi po evangeljskih načelih. V noči med 11. in 12. septembrom so zato pripadniki milice vdrli prav v njihov dom, iskali so očeta. Joan je bil v sosednji sobi in preden so ga napadalci opazili, je zaužil vse posvečene hostije, da bi preprečil njihovo oskrunjenje. Medtem ko so ga odvedli iz hiše, je poskusil potolažiti jokajočo mater z besedami: »Bog je z menoj.«
Pred smrtjo besede odpuščanja
Odpeljali so ga v stričevo hišo, misleč, da se je oče skril pri sorodnikih. Ko ga niso našli, so v velikem besu uničili vse verske predmete in podobe. Tudi to ni umirilo njihove jeze. Ker niso našli očeta, so na bližnje pokopališče odvedli Joana. Bil je miren, pel je in molil. Ko so vanj namerili puško, je svojim krvnikom namenil besede odpuščanja: »Naj vam Bog odpusti, tako kot vam jaz odpuščam.« V trenutku, ko so ga ustrelili, je zaklical: »Naj živi Kristus Kralj!« Joanove družine niso obvestili o tem, kaj se je v resnici zgodilo. Njegovo telo, ki je bilo zasuto z zemljo, so našli šele po dveh letih.
