Išči

Vatican News
2019.01.28 Eutanasia, suicidio assistito, morte indolore, somministrazione di farmaci, sofferenza

V bolnišnici Bambino Gesù simpozij o dokumentu Usmiljeni Samarijan

V bolnišnici Bambino Gesù v Rimu bo danes od 15. do 18. ure potekal predavanje simpozij, na katerem bodo predstavili dokument »Usmiljeni Samarijan« Kongregacije za nauk vere, ki govori o skrbi za ljudi v kritičnih in končnih fazah življenja.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Na simpoziju, ki ga bo mogoče spremljati v živo preko internetne povezave, bodo sodelovali: Mariella Enoc, predsednica upravnega odbora bolnišnice Bambino Gesù, duhovnik Fremin Gonzales Melado s Kongregacije za nauk vere, zdravnica Nunziata Comoretto s Papeške akademije za življenje, prof. Pablo Requena s Papeške univerze Svetega Križa in prof. Giorgia Brambilla z ateneja Regina Apostolorum.

V pripravi na ta dogodek je duhovnik Luigi Zucaro, kaplan v bolnišnici Bambino Gesù, ki bo srečanje povezoval, v pogovoru za Radio Vatikan spregovoril o spremljanju neozdravljivo bolnih otrok v zadnjem obdobju življenja. 

Najprej je odgovoril na vprašanje, kako je mogoče, da starši sprejmejo smrt otroka in ne vztrajajo, naj zdravniki predpišejo vse možne terapije, da bi preprečili smrt njihovega otroka: »To je gotovo izredno težko, saj je jasno, da je za starše nenaravno sprejeti, da ne morejo storiti ničesar, da bi na vsak način zaščitili življenje svojega otroka. Na tej poti moramo mi kot celotna zdravstvena ekipa – zdravstveno osebje, psihologi, trije kaplani in tudi etična služba – pristopiti k družini in ji pomagati jasno videti, kaj je dobro za otroka. Poleg tega vemo, da je fizično življenje le ena izmed faz v tem zemeljskem življenju, ki se potem odpre v polnost življenja v nebesih. Ne moremo ga braniti za vsako ceno, ampak se je potrebno znati tudi vdati pred dejstvom, da medicina pogosto ne more rešiti vseh problemov. To ne pomeni odpoved terapijam, saj se, kakor pravi pismo Usmiljeni Samarijan, lahko takrat, ko se zdi, da se ne more storiti ničesar več, da bi oseba ozdravila, lahko naredi veliko za to, da se jo spremlja in se ji pomaga dostojanstveno živeti končno fazo zemeljskega življenja in trenutek smrti.«

Zelo pomembno je, da umirajoča oseba ne ostane sama, ampak je spremljana, kar je še posebej ključnega pomena v primeru otrok, kot je v nadaljevanju intervjuja dejal Luigi Zucaro: »Jasno je, da je pri otrocih še več težav, saj otrok ne more izraziti, na kakšen način naj mu pomagajo, tako da so tukaj starši večkrat v težavah. Včasih odreagirajo zelo čustveno, kar jim preprečuje, da bi jasno videli dejansko stanje. Včasih je dobro otroka prav to, da ga pustimo oditi, z vso njegovo zgodovino, kakršna je bila, in sprejeti to, kar prihaja. Pri odraslih pa je morda včasih težava obratna. Če namreč nimamo dejavnikov, s katerimi bi lahko razumeli, kaj je resnično dobro za pacienta, se upošteva le njegovo voljo in pusti, da se sam odloči, kaj želi. Ko bolnik z npr. kronično boleznijo pride v stanje velikega trpljenja, tudi sam situacijo doživlja zelo čustveno, zato je pomembno, da ima ob sebi ljudi, ki mu pomagajo sprejeti odločitev – ne le družinski člani, ampak vsi, ki skrbijo zanj v njegovi bolezni.«

Sreda, 4. november 2020, 13:14